Izhodišče: trk heterogenih elementov
Hibridizacija med formami, podobami in pomeni povzroči začasno vizualno, scensko, telesno in drugače izraženo povezavo prostor-čas-podoba, oziroma osvetli določeno vzročno-posledično konotacijo (situacijo). V tej ustvarjalni premostitvi (performativnem umetniškem dejanju/dogodku) se vzpostavijo pogoji za (nepričakovane) asociacije na specifične družbene razmere, nujno povezane z osebnim, hkrati pa se ustvari nov kontekst, ki je enkraten, saj se upodobi zgolj v nekem izbranem in edino možnem trenutku. Ponovitev v običajnem pomenu reprodukcije umetniških del kot umetnostnih artiklov tu ni nujno potrebna. Tovrstna intervencija pusti določeno sled. Ob dejstvu, da odpre neko problemsko polje za prihodnje interpretacije, je pomembnejši njen političnoemancipatorni potencial.
Gesta hibridizacije namreč v sebi imanentnem protestu premakne dominantne meje »mogočega« oziroma dovoljenega. Kot dejanje upora podaja roko novim prihodnjim uporom. Hibridnost je potemtakem kvaliteta več povezanih ustvarjalnih in miselnih dejanj, ki med trkom heterogenih elementov – jukstapozicioniranih v performativnem dejanju – osvobajajo neki dotlej prepovedani teritorij. Ta trk, ki lahko učinkuje emancipatorno, imam v mislih med obravnavo primerov v nadaljevanju.
Uvodoma zastavljam še pomembno kontekstualno vprašanje, glede na to, da se bom v nadaljevanju dotaknil problema medkulturnosti oziroma multikulturnosti. Delitev na (nacionalne) kulture je namreč predpostavka obstoja teh terminov. Kaj v tej zvezi pravzaprav pomeni izraz slovensko gledališče? Aluzijo na ozemlje, narod in državo kot dejavnike homogenizacije in z njimi povezane sistemske klasifikacije? Kdo določa, kaj je nacionalno gledališče in kaj je zgolj gledališče?
Postopki določanja nacionalne substance v umetnosti terjajo premislek o tem, kako se gledališče (in umetnostna produkcija nasploh) institucionalizira na način, da se njegov produkcijski, ustvarjalni in izmenjevalni potencial konzervira s fiktivno nacionalno substanco, kar samo produkcijsko formo podvrže izključevalni paradigmi. Ko pa se pogovarjamo o gledališču v, na primer, Sloveniji, temi – na ravni (jezikovne) geste – odvzamemo izključevalni naboj, hkrati pa afirmiramo univerzalnost uprizoritvene govorice.
V prispevku so obravnavani primeri:
manifestacija/festival Kontra dibidon, Beograd, 1995;
Suzana Koncut in Ivan Peternelj: Potohodniki (produkcija: Plesni Teater Ljubljana, 1994);
KPGT – kazalište pozorište gledališče teatar;
projekt/festival Ex Ponto (produkcija: B-51).
celotno besedilo (.pdf)
zvočni posnetek besedila (Radio Slovenija 3, Oder, 5. 1. 2016)
…………………
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal
Članek je objavljen v zborniku Uprizoritvene umetnosti, migracije, politika: slovensko gledališče kot sooblikovalec medkulturnih izmenjav (ur. B. Orel, AGRFT in Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017). Besedilo je nastalo na podlagi prispevka N. Jelesijevića za mednarodno znanstveno konferenco Scenske umetnosti, migracije, politika v organizaciji Raziskovalnega programa AGRFT v sodelovanju s Festivalom Borštnikovo srečanje (FBS, 2015).