Performans je oblika vitalnosti ustvarjalnosti v situaciji, sproženi z določenimi atrakcijami telesa v brezmejni sferi čutnega, ki se izmika definicijam. Akademsko uokvirjanje performansa znotraj polja sodobne umetnosti je nonsens.
Vztrajanje pri nemogočem početju – doreči, kaj je performans – je del njegovega ne-smisla.
Gledališče pa je ena sama definicija, konec situacije, ukinitev živosti. Teatralizacija predvsem skozi literarizacijo in narativizacijo (ki nehote razkriva odnos ustvarjalcev predstave do gledalcev) odpravlja možnost situacioniranja (danega dogajanja) oziroma vpliva umetniške akcije na ravni kolektivnega čutnega. To je tudi razlog, da je gledališče tako udobno umeščeno v teater absurda imenovan demokracija.
Performer, ki se zaveda ritualnega in moči praznovanja v skupnem, zavestno vpliva na čutno prisotnih in hkrati redči lastni ego. Razredčenost Jaza oziroma težnja k rahljanju dominacije razuma ga razlikuje od igralca (interpreta, posnemovalca, posrednika). Ta razlika govori predvsem o motivu za določeno odrsko in izvajalsko početje nekega telesa.
Uprizoritvena enosmernost iz performansa ni izključena, vendar ne prevladuje niti ob rabi dramaturških, režijskih in scenografskih prijemov, saj ti spodbujajo situiranje izvajalca in prisotnih.
Performans (tisti, ki se ga veselo udeležujemo) afirmira ono na transcendentni ravni.
Performans je mogoč le v vitalnem pomenu angažiranosti teles, ki se drugo v drugega vpisujejo prostorsko taktilno, vendar ne zgolj tridimenzionalno, temveč naddimenzionalno vibrantno, na način, ki ga ni mogoče oziroma bi ga bilo absurdno dokumentirati, pogosto tudi ubesediti. Tega performansa ne bodo znali niti zmogli uzgodoviniti in to dejstvo izhaja iz njegovega skupnostnega (socializacijskega) učinka.
*
Poskus poimenovanja performansa s praznim izrazom “live art” le opominja na zajedavstvo akademskih botov, ki ekstrahirajo performativ (specifično delovanje čez zamejitve umetnostnega polja) tako, da ga zgodovinijo in preoblikujejo v dolgočasen izdelek oziroma odrsko zvrst, predmet opazovanja, primeren za subvencionirane festivalske turinge. Ekstrakcija performativa (vampirsko izsesavanje vsakršne manifestacije življenja izven represivnih okvirjev) je ključna operacija biopolicijskega imperija oziroma njegovih zombificiranih podanikov.
Publika performansa je nekaj drugega kot gledalstvo. Pozicije gledanja in izvajanja so veselo zamajane da bi performans sploh bil mogoč. Izvajati (izumljati gibe, peti, utelešati geste itd.) v situaciji pomeni to početi med ljudmi – sobivati tudi v domišljijski sferi.
Performer posvečen odpiranju predvsem išče odklone, iznajdeva izrazne in tudi organizacijske načine prakticiranja inovativne kreativnosti, ta pa ni in ne more biti vpeta v kanon. Če se performer priklanja zakonitostim polja, če ni odklonilen, njegovo (v tem primeru integrirano) delovanje nima moči (je nevtralizirano), kar pomeni, da je v praznem hodu oziroma da ustvarja privide javne govorice.
*
Če pristajamo na shizmo med izvajalcem in gledalcem, zakaj jo dramatiziramo?
Zakaj je moč nerežirane telesnosti (taktilnosti in subtilnosti soustvarjanja živih stikov) pogosto potlačena?
Odkod strah pred nepredvidljivostjo žive skupnosti?
*
Tema, ki je predmet performansa je atraktivna ko je univerzalizirana – skozi kreativno gesto, izhajajočo iz zavedanja o univerzalnosti reči in pojavov, o Enem in enosti kot vzroku Vsega in stalni povezavi med vsem in vsemi nami. Atrakcija je značilnost performansa, ki se, v izogib dolgčasu (ključni patologiji gledališča, utapljajočega se v aristotelizmu), gradi tako sproti kot tudi vnaprej, nikoli ne nastaja slučajno, slučajnost pa ji je imanentna. Ne gre za posvetno, temveč za sveto. Razlagati (z besedami) pomen atrakcije je nemogoče početje.
*
“Independent” je devalvirana anglosaksonska/ameriška oznaka, ki jo agenti polja kulturne produkcije uporabljajo, da določeno umetnost kategorizirajo kot domnevno samostojno, hkrati pa jo po tihem določajo kot revno in s sistemskimi merami vzdržujejo njeno materialno podhranjenost. Ta neodvisnost je žanr (!), kar je smešno, žanrzacija pa je drugo ime komodifikacije (Duchampova Fontana je bila značilna tarča tega postopka). Žanrskost (ali manirizem zavoljo prodaje/integracije) je nezdružljiva z avtonomijo in brezmejnostjo ustvarjalnosti. Polje z operacijami kategorizacije poskuša povsem ukiniti – izbrisati, izriniti, prepovedati – potencialno in obstoječo umetniško avtonomijo (suverenost delovanja v socializacijskem kontekstu). Za uspeh ukinitve je potrebno da (“neodvisni”) umetniki ostanejo znotraj polja oziroma pristanejo na produkcijo nadomestkov odprtih načinov delovanja in osvobojenih izraznih form – na podrejenost administratorjem.
Tako imenovana neodvisna scena v državah nastalih iz bivše Jugoslavije je močno vpeta v merkantilno-tekmovalno miselnost (uvoženo z zahoda prek dedičev soc nepotizma), avtonomno (umetniško) delovanje pa (še vedno) poteka v undergroundu.
*
Underground se mora stalno iztirjati iz ambivalentnih umetnostnih tirnic, kar ga od nekdaj tudi rešuje. Nikoli ni bil in nikoli ne bo post (niti sredi tako imenovane postfaktičnosti, transhumanizma in podobnih faši zamisli), vedno je in situ in sedaj. Pospešeno krčenje fizičnih prostorov in simbolov svobode ga ne bo odvrnilo od delovanja v nedoločenem vsega določenega, v Neznanem – tam je ζωή, животъ, torej možnost performativa.
*
Performans je tisto, kar za vsako ceno vzpostavlja nemogočo situacijo v nemogočih razmerah, situacijo, ki odpira zavedanje o brezmejnosti. V tem smislu je ne-smiseln.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal