Zrak je povsod, njegova vseprisotnost nas spominja na brezmejnost, zakone narave, a tudi na neraziskano, manj znano, tisto, kar je onkraj uradnega. V balonih z napisom Breathe sem pred časom nudil naprodaj javni zrak v ljubljanskem Argentinskem parku. Javnega zraka je zmanjkovalo med nedavno prohibicijo, ki je targetirala tudi naša dihala. Njeni načrtovalci so se zelo zavedali povezave med strahom in dihanjem.
Zrak je tudi na sceni. Dragocenejši je od gradov in dvorcev, nam sporočajo protagonisti predstave Lov-sreče-lov-sreče-lov-, ko nam (namesto odra) kažejo napihljiv beli grad, katerega bistvo je – zrak. To je snov, ki omogoča življenje, igranje, srečo, to je nevidna čarobna reč, ki jo vdihujemo in izdihujemo. Čarovnija pa se zgodi šele ko dihanje in njegov pomen ozavestimo, ko ga torej začutimo v sebi, znotraj pljuč in naprej po celotnemu telesu. Plesno telo dobro ve, kako pomemben je zrak.
V zraku je tudi zelo malo ogljikovega dioksida, ki ga rastline potrebujejo za proces fotosinteze. Zaradi tega je ozračje izvrstna osnova za manipulacijo s tako rekoč celotno družbo, a tudi z vsem živim svetom, kar se zadnje čase kaže skozi obsesivno promoviranje ukinitve tako imenovanih izpustov ogljikovega dioksida, torej omejevanje vira življenja rastlin in s tem tudi vseh živali, vključno s človeško.
Mlajši otroci morda ne morejo razumeti oziroma racionalizirati pomena dihanja, niti problematike, omenjene v prejšnjih stavkih, lahko pa skozi igro in opazovanje atrakcij, ki jih nudi otroška predstava, utelešajo tisto bistveno: srečo, izhajajočo iz doživetja (vzdušja, nastopajočih, nepričakovanega). Ker je možnost tovrstnega ponotranjenja odprta tudi za odrasle, se nam zastavlja vprašanje, čemu delitev gledališča na otroško in neotroško, plesno in neplesno, resno in neresno itd. A Odrasel se nikoli zares ne vpraša, čemu ta in vse druge delitve. Ker če bi se, bi ne bil več Odrasel. Bil bi otrok, obdržal bi pristnost odnosa s soljudmi in ne bi potreboval Upravitelja, da mu proti plačilu omejuje življenje.
V srečelov smo povabljeni nežno, trije gibalci nam nenehno pošiljajo impulze v obliki gest in akrobacij, dotik je nenehno nekje “v zraku”, senzualnost se razpira na tako rekoč primarni ravni in precej razširja po vsem prostoru, v prepletu z glasbo in glasom. Faktičnost napihljivega dvorca – v simbiozi z vsemi vpletenimi telesi – je pomembnejša od njegove simbolike, kar odločilno prispeva k jasnosti učinka predstave. Sporočilnost celotne zamisli se tako usmerja prej k telesu (vanj) kot k umu.
Poudarjena telesnost v razprtem prostoru igre/igrišča, v katerem je slutiti priklic neskončnosti, ali vsaj neomejene sproščenosti, nas opominja, da je naš tako imenovani notranji otrok vedno navzoč. Smisel ni v njegovem (modnem) psihološkem osveščanju, temveč v dopuščanju, da zares živi. Ko mu, v sebi, dopustimo svobodo, se nujno tudi odrečemo zapovedanemu (univerzalno uničevalnemu) materializmu – namesto želje po prilaščanju (nečesa otipljivega in pomensko napihnjenega) se prebudi potreba po potopitvi v samo bistvo prisotnosti, v lasten, tvoj, moj, naš dih. Sreča ni na vrvici, sreča je v zraku, tam, kjer je ljubezen, obče.
…………………
Jernej Bizjak: Lov-sreče-lov-sreče-lov-. Koreografija: Jernej Bizjak. Produkcija: Zavod 0.1.
Plesni teater Ljubljana, 21. nov. 2023.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal