Če strategija performiranja ni dovzetna za skupno, je njen domet le reprezentativen in ne moremo govoriti o resničnem političnem, ki lahko vznika v performativnem. To odraža tudi trend prizadevanja po soudeležbi gledalcev, toda participatornost sama po sebi še ne pomeni političnosti.
V dominantni produkcijski sistem je vpisano načelo nevtralizacije kritike, ki ji je politično sicer imanentno, zato ni pričakovati, da bi ga generirala (gledališka) Institucija. To jalovo pričakovanje opominja na ključni problem: temeljno ločitev izvajalcev od gledalcev, ki pa je le manifestacija klasifikacije kot temeljnega postopka spektakelske ekonomije kulturne industrije.
Ko govorim o političnem v performativnem in obratno, premišljujem odnose med vsemi akterji v prostoru-času performansa, saj je v njih utelešen potencial, ki se lahko politizira ali pa ponikne v apolitično reprezentacijo. Kako torej vzpostaviti določene silnice, ki rahljajo vnaprejšnjo zamejenost funkcij (performerja, igralke, gledalca, režiserke, dramatika, dramaturginje, scenografa …); kako se med izvajanjem opreti na moč protagonizma vseh (z izrazom J. Rancièra: kogar koli) in kako doseči, da ta moč deluje politično emancipatorno? Tovrstno opolnomočenje se lahko udejanji, če so, s postopki, ki so stvar invencije v konceptu, zagotovljeni učinkoviti nastavki za sooblikovanje situacije (namesto prezentacije). V njej je, tako rekoč v samem umetniškem delu, v območju užitka, mogoč prostor politične govorice.
Ključne besede: situacija kot performans, performiranje nezavednega, performiranje želje, skupno, užitek.
Celotno besedilo: Čakajoč politično. K protagonizmu v performansu (.pdf)
Besedilo je razvito iz prispevka za simpozij “Kastracija političnega in sodobno slovensko gledališče” v organizaciji AGRFT, SLOGI in revije Amfiteater (Ljubljana, SLOGI, 7. 11. 2017). Objavljeno je v reviji Amfiteater (6, 1, 2018, str. 130–136).
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal