Stekle so zgodbe, povsem običajne zgodbe lokalnega prekariata, na temo visokih najemnin, pomanjkanja spodobnih zaposlitev, finančne negotovosti itd., druga za drugo, v maniri no comment, razvile so se in zaključile, mi smo pa
o(b)stali. Obtičali v votlini, praznini, gapu, tako rekoč postali praznina.
Praznina negotovosti, stalne grožnje izbrisanosti,
zev, ki vedno znova odpira vprašanje, kako iz tega obupa.
Zev pretrganega (razdrobljenega) konteksta socializacije, ki pa je sestavni del našega družbenega ustroja (praznina, ki jo hote ali ne soustvarjamo).
Predstava Sedem dni Žige Divjaka in Katarine Morano nevsiljivo odločno podčrta neizprosnost te praznine, (tveganja) eksistenčnega krča; tako, da tekst zavrtinči dejstva, situacije in okoliščine v vibrantno emocijo, ki jo igra odločno razpotegne čez oder.
Prostor oziroma produkcijski kanal za tovrstne umetniške stvaritve je nekje zagotovljen, a je navidezni paradoks, da si lahko kritičen, trdno vpet v strukturo moči.
Umetniško govorimo predvsem skozi simulakre govorjenja (v sterilnem polju umetniške produkcije), da bi bili vidni (umetniški izraz potrebuje široko vidnost),
za dosego vidnosti izgovorjenega (odigranega, zaplesanega, napisanega, posnetega) pa pogosto pristajamo na nevtralizacijo govorice (kritične misli).
Kjer je tujost perverzno glorificirana (komodifikacija rasizma / biopolitika), je beseda nevtralizirana (ne sproži odpora, temveč implodira).
Tujec črnec musliman cigan čefur smetar čistilka taksist kelnarca … so ljubezenske tarče zatrtega libida fantomskih domačinov, ki ne premorejo performiranja želje lastnega Jaza;
seksualna zavrtost se projicira v/kot uzakonitev dolgotrajnega in nikdar dokončnega udomačevanja “tujih” bitij, zlasti nečloveških –
medvede se “omejuje” z odstreli, ker jih je “preveč”; krave, svinje, kokoši se sistematično muči in kolje, da bi se človek najedel njihovih telesnih delov in izločkov (“neboleča” zamenjava za prepovedani kanibalizem); opice, slone in žirafe se zasužnji v živalske zapore, da bi si jih lahko ogledali od blizu oziroma zaračunali za ta spektakel itd.
“Tuja” bitja bodo “naša” šele, ko bodo sprala svojo črnskost, torej nikdar nikoli, kot v performansu Monstrum Nostrum s telesno, glasovno in video govorico nazorno pokaže tandem Eclipse. Njihova črnskost tako rekoč verificira našo belskost.
Odvreči črnskost,
da preživiš,
odmisliti dostojanstvo, ponos, preteklost, prihodnost in sedanjost
zavoljo
“boljšega življenja”;
avtomatizirati se.
Videl sem dostavljavca hrane, zgledno označenega z blagovno znamko, na kolesu je hitel proti cilju, za njim pa je vihtela gruča na kolo pritrjenih balonov. Človek v vlogi premične reklame (asociacija na tovrstno podobo Charlesa Chaplina) – it’s so American – se pojavi tudi v eni izmed zgodb predstave Sedem dni.
Ameriške sanje se lahko udejanjijo v Ameriki, ki je tukaj in povsod. Njihova posebnost je, da jih lahko sanjajo vsi, do neke mere živijo mnogi, zares pa le nekateri.
Marina Abramović je ameriški sen udejanjila, da bi svojo umetnost naredila vidno (in obratno).
Liberalistična beograjska kritiška srenja je njeno delo nekoč označevala slabšalno, to počne tudi danes (tovrstna kritika nikoli zares ne obravnava avtorskega prispevka). Neka druga srenja, v pragmatični želji po popularizaciji prenovljenega beograjskega muzeja sodobne umetnosti (in “približevanju” artwashed globalizmu/korporativizmu svojih zahodnih mentorjev), pa ji omogoča veliko razstavo … V navzkrižju interesov se kristalizira dejstvo, da se je Marinin Balkan (balkansko obarvana poetika njenega dela) globaliziral, njegov antipod pa je Balkan agentov lokalne veje umetnostnega sistema. Ti, pod plaščem reaktualizacije jugoslovanstva, socializma in antifašizma, že desetletja uspešno vzdržujejo liberalistično agendo (spiranja črnskosti in nevtralizacije kritičnosti – pogosto prek njune navidezne afirmacije). Toda
auteur je nujno zunaj, v eksilu, v situaciji, ki jo dramatizira.
Ni nujno, čeprav je precej verjetno, da bo ujetost v produkcijsko vrzel – bodisi gledališča (Sedem dni je gledališka predstava), festivala (Monstrum Nostrum je bil izveden na festivalu) ali muzeja (Abramović razstavlja v muzeju) – ohromila vitalnost emocije, ki jo sproža umetniško delo in ki je smisel javnega ustvarjalnega početja. Je pa nujno znati videti (gledati, sodelovati, delovati) onkraj te vrzeli, osvestiti grožnjo izbrisanosti.
Osvoboditev po kateri hrepenimo skozi umetnost ne more biti kurirana
(kuratorstvo kot upravljavsko disciplino v polju kulturne produkcije stežka umestimo v paradigmo svobode),
projekcija želje po svobodi (značilnost družbenokritičnih del) pa terja preskok umetniške geste v neki “nemogoč” prostor in čas,
prostor-čas transcendence, kjer ameriški sen nima pejorativnega pridiha.
…………………
Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni. Režija: Žiga Divjak. Mestno gledališče ljubljansko. Premiera, 19. okt. 2019.
Eclipse: Monstrum Nostrum. Festival Mladi levi. 24. avg. 2019.
Marina Abramović: Čistač. Muzej savremene umetnosti Beograd. 21. sep. 2019–20. jan. 2020.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal