Pred kratkim sem se znašel v zanimivih okoliščinah, ki so me spodbudile k vnovičnemu premisleku o (svojem) odnosu do živali. Novinarka Radia Študent me je v prispevku ob izidu moje knjige Performans-kritika primerjala s svinjo. Vsaj jaz sem objavo tako dojel, a ker objektivne resnice tako ali tako ni in ker živimo v času, kjer vsa mnenja štejejo enako, je moja subjektivna interpretacija edina, na katero se lahko oprem.

Če bi novinarki želel vrniti z enako mero, bi jo lahko primerjal s kravo, kozo ali kuro, kar bi bilo žaljivo predvsem do teh živali, natančneje vrst. Ob tej igrici rumenotiskovskega značaja se mi je začelo odpirati vprašanje, ali osebe, ki se poslužujejo tovrstnih primerjav, pravzaprav zanikajo lastno živalskost. Kako tovrstno početje odraža naše razumevanje odnosa med človeškimi in nečloveškimi živalmi?

 

Upor proti kuriranju (piščančjega) življenja

Sam sicer živali ne jem, se v njih ne oblačim, niti jih ne uporabljam kot označevalce (človeške) manjvrednosti. Tudi zato sem zastrigel z ušesi ob nedavni aktivistični intervenciji v razstavo Nebeška bitja: Ne človek ne žival v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Njen del oziroma eden izmed eksponatov je tudi živ piščanec. Protagonisti intervencije so 15. julija 2018 odnesli tega piščanca iz muzeja. Dejanje, ki so ga naslovili Rekonstrukcija: Sporočilo, so pospremili z javnim premislekom:

»Izvedena intervencija je posameznika (piščanca) odtujila umetniški funkciji, na katero napeljuje Rekonstrukcija Janeza Janše. S tem je izvedla možnost, ki je ni med možnostmi in totalno preobrazila vlogo publike, tako muzejske kot gledališke.« (Društvo ZaŽivali!, »Post festum«)

Intervencija postavi pod vprašaj zasnovo razstave, za katero njeni kustosinji v spremnem besedilu zatrdita, da »nas opozarja na to, da smo tako ljudje kot živali produkt dolgotrajne zgodovine različnih uporov in pobegov iz danih okoliščin«. A razstavljavci so intervencijo, ki ravno afirmira »pobeg iz danih okoliščin«, prikrili, »manjkajočega« piščanca pa preprosto zamenjali z drugim.

»Gesta zamolčanja in zamenjava z novim bitjem vzpostavljata prav tisti odnos do živega bitja, ki naj bi ga koncept razstave navidezno preizpraševal: žival se s to gesto objektivizira in komodificira, kljub temu da skušata kustosinji v konceptu razstave poudariti pomembnost upora. […] Poskus problematizacije utiliziranja vseh živih bitij v kapitalističnem sistemu spodleti prav na točki postavitve novega bitja v isto pozicijo, saj je prav to dejanje utilizacija par excellence. […] Če posameznik umanjka, bo nadomeščen, da bo kolesje lahko nemoteno teklo dalje, da bo razstava na ogled v svoji neokrnjeni obliki. […] Pomembna je razstava, ne posamezno bitje, ne to bitje.« (prav tam)

Zamolčevanje upora, kot nepresenetljiva, značilna, neštetokrat videna metoda, je le projekcija/senca zgodovinjenja: uzgodovinili so rekonstrukcijo predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki so jo s piščancem vred postavili na ogled (zasužnjevanje na mehko voajerističen način), kot da izvirnik v katerem ubijejo kokoš (kulminacija voajerizma, ko provokacija preide v naslajanje nad zakolom, v šokantnost banalnosti odvzema življenja) ni v zadostni meri zapolnil zgodovine spektakla. Res je, zgodovina je luknja brez dna.

Kaj je eno piščančje življenje v primerjavi z drugim? Janez Janša, Zdenka Badovinac in Bojana Piškur – imena odgovornih želim ugledati/razumeti v kontekstu istosti (»Kaj je ime?«) –, predvidoma menijo, da ključne razlike ni, saj sta bitji formalno in funkcionalno enaki, zato lahko vzamemo drugo bitje in ga damo na mesto pobeglega. Ko je piščancu uspelo uiti iz razstave, ko so se protagonisti intervencije uprli zasužnjevanju življenja za potrebe razstavljanja v muzeju, je institucija to, kot je običajno za tovrstne institucije, ignorirala – s čimer je povečala verjetnost izničevanja učinka posega v razstavo –, čeprav deklarativno, glede na uvodoma navedeno izjavo kustosinj, »konceptualno« izhaja ravno iz afirmacije upora in pobega.

Značilna je ta napetost med deklarativnostjo in pragmatičnostjo (umetnostne) institucije – dvojna morala, bi lahko rekli, če bi sploh še lahko bili operativni v polju etike –, ki, kot pronicljivo ugotavlja društvo ZaŽivali!, do objesti utilizira »neka« življenja. Oziroma jih poskuša iztrgati iz njim imanentnega potenciala subjektivacije.

Drugače povedano in iz (moje) živalske perspektive: če bi piščanec ne bil zaprt in nadzorovan, bi odšel kamor bi si želel, tako kot bi ostale »domače« živali, ki živijo v živalskih koncentracijskih taboriščih, z veliko verjetnostjo odkorakale na svobodo, če bi le imele to možnost. V tem kontekstu dobi specističen pregovor, kot je na primer »Sanja svinja o koruzi«, neki drugačen pomen: animalno-emancipatorni namesto človeško-ciničnega.

Postavitev piščanca kot eksponata in njegova nadomestitev z drugim je tako simbolna kot tudi stvarna afirmacija gole funkcije, telesa kot stroja-v-službi, suženjstva kot atrakcije, a seveda tudi gole (pri)sile; je plastičen primer nekrokapitalistične agende, ki podreja življenje moči smrti.

Avtoriteta – tista, ki avtorsko razstavlja in ona, ki upravlja, torej menedžerira, torej kurira (piščančja) življenja – ima v tem primeru (obskuren) predznak umetniškosti. Nujno ekskluzivna (izključevalna, izključujoča) umetnostna avtoriteta vključuje (izbira, umešča, klasificira, sortira, prešteva, administrira, zgodovini) na podlagi izključevanja, njena funkcija je specistično avtorska in selektorska, avtorsko-selektorska, njena moč je moč etatističnega in metarasističnega (to je kulturnega) značaja. Ta avtoriteta jé piščančjo salamo, hrenovke in bedra ter razstavlja piščance.

Da, prinesli so drugega piščanca, in ja, ta čas je marsikdo pojedel kakšnega pečenega, in kakopak, vnovič so vpisali Pupilijo v zgodovino. Drži, klavnice so tovarne smrti, muzeji pa še naprej poskušajo prodati revolucijo (podtakniti vtis radikalnosti v službi skupnega) med tem ko jo v resnici nevtralizirajo.

A intervencija Rekonstrukcija: Sporočilo je vsekakor radikalno prelomno dejanje. Ne zato, ker posega v umetniški specizem in tako opozarja tudi na totalnost institucij (muzej, klinika, klavnica, šola, cerkev itd.), temveč ker to počne v militantnem slogu, tako, da odpira konflikt. Konflikt je še posebej dragocen, ko imamo opravka s kanonizirano sodobno umetnostjo, ki nastopa in govori iz zavetja svojega polja moči, iz svoje ekonomsko-kulturne utrdbe znotraj kulturne industrije obstoječega.

Intervencija Rekonstrukcija: Sporočilo posega v kolesje sodobnoumetnostne reprezentacije, ki ga pogosto poganjajo psevdo-kritični sestavki; posega na neumetniški, necivilizirani, nelegalistični način in prav zaradi tega doseže preplet osvobajajočih učinkov: samoopolnomočenje njenih protagonistov, odklon od navezanosti na institucionalni okvir, slišnost kritične govorice iz prepovedanega položaja.

Institucija je razodeta v svoji trivialni vlogi vzdrževanja civilizacijskih dosežkov – med katere sodi tudi množično zasužnjevanje in ubijanje živali –, ki jo izvaja po načelu all in one, da ne rečem anything goes: s kalibriranjem kritičnosti maskira specizem. Sporočilo je uspelo, bilo je slišano in zaznano kljub, kolikor mi je znano, ignoranci muzeja in institucionalnih medijskih čuvajev, tudi tistih »neodvisnih« in »alternativnih«.

Bolj kot sama paradigma hegemonije, ki človeške in nečloveške subjektivitete podreja estetiziranim oziroma politično nevtraliziranim funkcijam, nas tu zanima utopija afirmacije življenja onkraj njegove shizmatizacije na vrste, med katerimi je človeška domnevno (in nikakor ne brez razloga) najpomembnejša. Ta utopija se ultimativno izmika razstavljanju, spektakularizaciji, možno pa jo je situacionirati, živeti.

 

Kako biti svinja (ne-človek) in se hkrati izogniti mesarskemu klanju

Glede na povedano se mi vse bolj zdi, da sem dejansko bolj podoben svinji, ki sanja o koruzi, kot nekaterim soljudem, pripadnikom človeške vrste.

Med premislekom o specizmu se tako izkaže za ključno to vprašanje: Kako biti svinja (ne-človek) in se hkrati izogniti mesarskemu klanju, ki ga človek predpisuje nečloveškim živalim?

Vzporednice s tukaj obravnavanim primerom Rekonstrukcija: Sporočilo lahko poiščete med 26 primeri (psevdo)kritičnih umetniških praks, ki jih obravnavam v knjigi Performans-kritika: zasuk v odpravo umetnosti (izd. MGL, ur. Petra Pogorevc, spremna beseda Blaž Lukan).