Kdor ni videl Okupacije v 26 slikah Lordana Zafranovića, bi si jo moral nujno pogledati. Redka priložnost za ogled na velikem platnu in srečanje z režiserjem je bila 30. marca v Kinoteki, ob 50. obletnici ustvarjanja Karpa Godine, ki je ob tej priložnosti iz svojega bogatega opusa izbral ravno ta film. V več kot pravem trenutku.

 

Navidezna idila, ki vlada v obmorskem Dubrovniku pred drugo svetovno vojno, je filigransko razdelana v mizansceni, ki jo soustvarjajo pisano otožna meščanska ikonografija, vrhunska igra, lucidna režija in specifična fotografija Karpa Godine. Režiser stavi na postopno sprevrnitev idile v horor, kar se tudi zgodi in ustvari ključni učinek filma. Rutini, lepoti, dekadenci in dolgčasu buržoaznega vsakdanjika grozi prekinitev, ki jo povzroči vojna, ki pa je le posledica povezanih pripravljalnih dejanj. Bogati spodbujajo nacionalizem, spodrivajo sindikalno organiziranje delavcev in – v povezavi s še bogatejšimi iz sosednjih ali daljnih kolonizatorskih okolij (Italija, Nemčija) – vzpostavijo odkrito vladavino represije, terorja.

 

Fizični napad žandarjev na delavce sredi poskusa njihove samoorganizacije beremo kot retroodraz današnjih (globalnih) napadov policije na protestnike, ki želijo prebiti razne vrste ograj in preprek oziroma prestopiti mejo “prepovedanega”, pa naj gre za delavske, študentske, begunske proteste ali pa – enostavneje povedano – proteste revnih. Patološka grožnja z izgonom Drugih se hitro prelevi v vsesplošno ogroženost integritete upornega telesa.

 

Okupacija je seveda drugo ime kolonizacije, ki pa vedno odpira vprašanje upora. Kot v marsikaterem jugoslovanskem filmu s podobno tematiko se izkaže za pomembnega neki individualni trenutek upora, ko posameznik izpostavi svoje življenje in s tem povzroči širšo (re)akcijo. Reakcija ljudi na poziciji moči na najmanjši, simbolični poskus upora je v tem primeru tako kruta, da smo priče pravemu masakru nad Drugimi, ki se zgodi v premikajočem se avtobusu. Sadizem tako imenovanih domačih izdajalcev je neizprosen – med rezanjem dojk, kopanjem očes in trganjem glav se v polnem sijaju kaže neizživet gon po smrti.

 

Okupacija, paradoksalno, odpre polje možnosti s tem, da ga skrajno skrči, smrt pa je tako prisotna, da je iskanje možnosti za nadaljevanje življenja ultimat. Ki se vedno začne s pobegom v stanje izgnanstva (tukaj se mu v oblastniškem jeziku danes reče “begunska kriza”). Misel replike “Kaj je človek, kaj je človeško življenje?” je vprašanje, “ki ga zastavlja revolucija,” a tudi vprašanje vsakdanjega življenja.

 

Okupacija u 26 slika – nastala pred slabimi štirimi desetletji in je še do danes videti povsem sodobno – na to vprašanje podaja kompleksen odgovor, ki izhaja iz scenarija v soavtorstvu Lordana Zafranovića in Mirka Kovača. Pravzaprav sam “film najde odgovor na vprašanja, ki mu ga zastavljamo,” kot se je izrazil Zafranović v pogovoru po projekciji, med katerim nam je nekoliko približal “bitko za čisti film”, ki so jo v preteklosti vodili bolj misleči filmarji. Okupacija v 26 slikah ima po režiserjevih besedah konstrukcijo popolnega geometrijskega telesa – obrnjenega stožca razdeljenega s koncentričnimi krogi, ki se postopoma ožijo in s tem ustvarjajo močno dramaturško zasnovo. Tako “ne glede na vsebino stoji film na harmonični strukturi,” doseženi tudi po zaslugi vsestranskosti fotografskih oziroma kamermanskih prijemov Karpa Godine.

 

Ta harmonična, trdna, učinkovita struktura, v kateri ni naključnega trajanja kadrov, nas spominja na – kot ugotavlja Gilles Deleuze v Podobi-gibanju – relacije in mentalno podobo, iz katerih po svoje izhaja Hitchcock, na tisto, čemur pravi postulat: “/…/ prav izhajajoč iz tega temeljnega postulata se film /…/ razvija po matematični ali absolutni nujnosti.”

 

Srečanje Godine in Zafranovića je simbolično vnovič zavrtelo film, ki se nikakor noče odvrteti do konca. Dogodek je namreč interveniral v sodobni trenutek, ki ni nič drugega kot nadaljevanje taiste okupacije, ki tli med naraščajočo represijo (“varčevalni ukrepi”, pošastna žica, stalne manipulacije s prostori socializacije in mehanizmi afirmacije skupnega), a tudi upora, ki iznajdeva vedno nove strategije in prijeme.

 

 

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.