25
Svoboda je dvojnost, je potencialnost pred neko odločitvijo, rezom, in obenem realizacija te odločitve: tako ali drugače, da ali ne, udejanjiti ali ne neko možnost, zavreči ali izkoristiti priložnost.

24
Osvoboditi se, biti svoboden, prost, se rešiti utesnjenosti, neželenih obveznosti, nekaj izbrati, vse to pomeni imeti možnost tvegati in početi dobesedno karkoli;

23
če izbrati in udejanjiti neko možnost, ki je videti kot nekaj nemogočega, pomeni osvoboditev, je svoboda (v svoji radikalni individualnosti) potemtakem udejanjenje prav česar koli.

22
Ko nanjo gledamo kot na uresničitev želje, svoboda ne odraža generične progresivnosti, a ne moremo niti trditi, da je nekaj konservativnega, kljub neskončni raznolikosti (srhljivosti ali lepoti) predmetov želje.

21
Ali ne gre preprosto za nenehno odpiranje in zapiranje polja možnosti, v konstelaciji, ki je danes skupnostna praktično le takrat ko je inscenirana (poredko pa situacionirana) v polju umetnosti, na odru in drugod, občasno tudi med sodobnimi vstajami?

20
Ali ni v samem (nemogočem) konceptu svobode – univerzalnem le po želeči plati (ne pa tudi z vidika zagovarjanja enakosti onkraj specizma) – odgovor na mučna vprašanja ali izzive fašizma, liberalizma, anarhizma?

19
Neskončnost svobode med ubiti in ustvariti, oditi in ostati, povedati in zamolčati.

18
Svoboda: pojesti kos zaklanega nečloveškega telesa med božanjem nečloveškega telesa svojega psa.

17
Svoboda: imeti ali biti.

16
Svoboda: pobeg, dopust, nastop igralcev pred občinstvom, leopardov tek čez prerijo, albatrosovo lebdenje, vzletanje letala, metanje kamnov v parlament, potencialna ljubezen, neznano.

15
Če je uresničitev katere koli želje osvoboditev ali korak k polni osvoboditvi, kaj je emancipacija?

14
Radikalna individualnost “osvoboditi se” in kolektivnost “emancipirati se” se lahko zlijeta v eno (politično se emancipiramo, ko javno rečemo ne, ko se naša ranljivost prelevi v moč).

13
V ranljivosti je potencial politične moči in tudi militantnosti /”Nekaj je mogoče zgolj, če ni mogoče”, G. Injac in B. Nikitin, Gledališki list SMG, št. 5, 2019/ kot zmogljivosti za – vedno nevarno – akcijo, med katero se sam opolnomočiš.

12
Ranljivost/potencialnost, upanje/nevarnost; “šele z možnostjo, da dogajanje ne preide v dejanje, obstaja tudi možnost, da dogajanje dejansko preide v dejanje kot možnost” /iz besedila uprizoritve Nasprotje stvari/.

11
Nasprotje stvari brutalizira vsakršno absolutnost (nič trdnejšo od zaverovanosti v lastna prepričanja), da bi opozorilo na potencialnost (kot edino univerzalnost?), nas spomnilo na možnost nemogočega, tudi na pretočnost med tako imenovanimi levimi in tako imenovanimi desnimi idejami o ureditvi družbe, na pomen odgovornosti posameznika; fašistoidnih vzgibov ne opazuje zunanjim pogledom, niti jih ne mistificira, temveč jih umešča na spodrsljiva tla tukaj-zdaja.

10
Nasprotje stvari se igra z identitetami, a ne da bi jih odvrglo ter s tem zarisalo neko sporočilo, temveč prej zaradi užitka v zamaknjenosti igre, v samem igralskem poigravanju z liki in hkrati samim seboj /Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin/, med katerim nastaja statement ali, bolje, dosežek, ki si ga režiser želi: svet se med ogledom prestave poveča, strah pred resničnostjo pa zmanjša.

9
Forma predstave ekspandira v formi sveta, forma predstave je hkrati forma sveta, ki vsebuje formo predstave; a point je v tem, da je forma predstave živ izum (kontekst še-neznanega v znanem), ki spreminja znano formo sveta (funkcija umetniškega dela). (Ločitev med kontekstom in funkcijo ter vzpostavitev povezave med njima.)

8
Potopiti se, zapluti v utopijo, ki jo realiziramo med predstavo (utopija je stvarna).

7
Potopitev je v predstavi Izumitelj na Zemlji tudi dobesedna, potencialnost utopije pa je zakoličena na izjemno dinamičnih presečiščih med gibalno-glasovno aktivnostjo izvajalcev /Andraž Jug, Leja Jurišič, Bara Kolenc, Urban Kuntarič/ in fizikalnostjo vode na odru;

tonemo skupaj in skupaj iščemo izhod iz poplave (pobegniti ali se potopiti v nadirajočo vodo/podzavestno);
erotizem vznika na (neobstoječi) meji med smrtjo in življenjem;
erotizem (akcijski potencial) je stvar vzgiba in fluksov;
luč ni na koncu predora, temveč v strašnem potencialu tunelske teme;
za zidom ni ničesar razen nas samih (soočanje s praznino in lastno močjo);
fantom svobode;
klavir je razbit, demontirana je torej kodiranost ustvarjalne geste (destrukcija, pank, ne avantgarda) – destrukcija, ki zveni odlično (matematična upornost glasbe);
protagonizem: opustiti fantomske identitete, (pri sebi) razbiti paradigmo svobode kot fantoma.

6
Za Antona Podbevška je nemogoče mogoče; dokaz da je zares tako je tudi ta vznik njegove ubesedene, koreografirane in učinkovito kadrirane anarho vizije tu in zdaj, v gledališču, v sami odrski situaciji/konstelaciji; ta vizija je poosebljena v povsem konkretiziranih fizisih performerjev, tako, da je njena anarhičnost ostala generična, zato tudi uglašena z izvirno gesto avtorja besedila, hkrati pa individualizirana, s čimer je zagotovljen prostor kontemplativne odprtosti; za zrušenim zidom je novi zid za porušit, med soočanjem s tem dejstvom pa se izlušči (revolucionaren, osvobajajoč) potencial ponavljajočega se rušenja zidov, ki terja obvladovanje lastne ranljivosti in dovzetnost za solidarnost (“Kje so tvoji tovariši?”, nam na uho prišepne performerka) kot pogoj za tovrstna destruktivna dejanja; opomin, da je emancipacija nujno destrukcija strukture (sistemov; polja umetnosti) zavoljo konstrukcije oziroma uresničitve nemogočega: v črno-belem, tako rekoč digitalnem pogledu (zrušiti ali ne, 1 ali 0), so vse barve (živeti, ∞).

5
Dramaturška matrica Izumitelja na Zemlji je neskončno, hipnotično štetje, med katerim se paradigma štetja oziroma preštevanje kot vseprisotno početje (kapitalizem) kaže kot ponotranjena nuja in hkrati absurd, ki se ga je treba rešiti, v Nasprotju stvari pa na neki točki poslušamo pankoidni song 1 2 3 4 5 6 7 8, ki učinkuje podobno; v prvem primeru preštevanje sproža napetost, v drugem jo sprošča; prekršiti prepoved, zrušiti zid(ove), prelomiti z obstoječim ne na 3-2-1-zdaj (revolucija kot enkraten dogodek), temveč med preštevanjem kot mantro, s katero se znamo igrati in jo tudi zapeti (revolucija kot proces).

4
Nasprotje stvari izhaja iz obravnave družbenih konvencij, stereotipov in spektakelske stvarnosti, Izumitelj na Zemlji pa iz hkratnega ponotranjenja eksistenčne utesnjenosti in utelešenja libida upora. Obe uprizoritvi odpirata vprašanje akcijskega potenciala v zadušljivih razmerah sodobnosti, prva prek premika mej pričakovanega z (navidezno) absurdnim, druga med genezo metafizičnega prek stapljanja miselnega in čutnega.

3
Svoboda je zahtevna reč, saj je uresničljiva le takrat, ko (iz)najdemo neko ravnovesje kot odgovor na njej imanentno dihotomijo: med radikalno osebnim (početi kar se nam zahoče) in neizogibno skupnostnim (performiramo lahko le pred občinstvom, da dogajanje preide v dejanje); ko izumimo prostor-čas performansa, v katerem je tistih nekaj minut, ki jih ni možno prešteti z nobeno mersko enoto, med katerimi je ustvarjalna gesta polno utelešena v situaciji in resonira s čutnim razrahljanih identitet, v vseh svojih fluidnih razsežnostih,

2
tistih nepreštevnih nekaj minut so svoboda;

1
širiti prostor-čas ustvarjalnega dejanja navzven, živeti ga kljub prekinitvam, vedno znova,

0
povnanjiti animo, ki ga snuje.

…………………

Anton Podbevšek: Izumitelj na Zemlji. Koncept in režija: Bara Kolenc. Anton Podbevšek Teater. Festival Borštnikovo srečanje, 23. okt. 2019.
Boris Nikitin v sodelovanju z zasedbo: Nasprotje stvari / Das Gegenteil der Dinge. Režija: Boris Nikitin. Slovensko mladinsko gledališče, 29. okt. 2019.

Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal