Medtem ko garajo po dvanajst ur na dan, delavci v tekstilni švic fabriki na Kitajskem ponavljajo korporativno mantro “Kvaliteta – disciplina – enotnost”. Naredili bodo vse za boljše življenje svojih otrok, če že ne morejo spremeniti lastnega.

 

Istočasno v Sloveniji štiridesetletna prekerna intelektualka povzema svojo življenjsko pot in ugotavlja, da otrok nima, ker zanje nikoli ni prišla prava prilika – ker pravzaprav nikoli ni bila na varni strani eksistence. Kljub visoki izobrazbi in dolgoletnemu delu ostaja sužnja tukajšnjega civiliziranega »posttranzicijskega« izkoriščanja.

 

Medtem v Indiji: kmetovalci, ki so do nedavnega vzgajali bombaž na ekološki način, se brezupno borijo za preživetje v sprijenem primežu Monsanta. Marsikateri med njimi naredi samomor.

 

Vzporedno s temi situacijami poteka ena povsem banalna, lokalna. Osameli egoistični upokojenec se opoteka po domačem stanovanju, njegova dnevna rutina je privedena do absurda, starec je značilen odraz zahodnjaške atomiziranosti in odtujitve.

 

Tovrstna sopostavljanja odlično poganjajo predstavo Človek, ki je gledal svet. Režiser jih, v sodelovanju z igralsko zasedbo, ki je soustvarila besedilo, odločno izpostavlja očem gledalca. Gesta premišljene jukstapozicije, ki se spogleduje s filmsko formo, odraža potrebo po ne le miselnem, temveč tudi čustvenem odrskem eksperimentu na temo težavnosti današnje eksistence. Ko rečemo eksperiment, mislimo na prizadevanje po odrskem eksponiranju zahtevnih vprašanj, predvsem o eksistenčni negotovosti, ki čedalje bolj prizadeva danes živeče generacije delavskega razreda.

 

Vidno je, da režiser nadaljuje pot, ki jo je pričel v režiserjevem študijskem prvencu Tik pred revolucijo: Mladost iz leta 2014. O njem smo takrat v prispevku Obup mladosti zapisali, da “v svoji dinamiki drži skupaj uprizoritev krča – sodobne psihopatologije, s katero se morajo spopadati tudi mladi”. Temo eksistenčnega krča odpira tudi Človek, ki je gledal svet; njegovo skrajno pesimistično in nič manj resnično sporočilo se glasi: Temu se ne da ubežati. Iz obupa mladosti smo se tako premaknili v splošni brezup. Uprizoritev nas predvsem sooča z neizogibnostjo uklonitve pred usodo svojega razreda. V njej je nekaj cankarjanskega.

 

Leitmotiv predstave – odtekanje oziroma odštevanje časa – se ne izlušči iz prevladujoče forme naracije, temveč iz povezovalne zvočne plasti. Vanjo se na ravno pravem mestu umesti posnetek z zadnjih domačih ljudskih vstaj: klasični poziv policije, da naj “prenehamo s kršenjem javnega reda in miru”, kar v prevodu pomeni prepoved javnega izražanja besa. Globalno represivno razsežnost sedanjika v nadaljevanju podčrta navezava na aktualno sirsko vojno in egiptovsko pomlad ter zlasti zaključek, ki se izide v premislek o preživetju v naravi v času (prihajajoče) vojne, tukaj in zdaj. Predstava tako povsem odkrito in brez odvečne patetike naslavlja brezizhodnost položaja posameznika znotraj bede kapitalizma.

 

Kontekstualno vprašanje, ki se pri tem zastavlja, ni, ali je res vse tako črno, temveč kako ubežati “usodi”, kako jo spremeniti oziroma subvertirati. Iz obravnave tega vprašanja bi lahko izšli uporabni odgovori na problem performativnega v gledališkem okviru. Gledališka formatiranost v tem konkretnem primeru namreč do neke mere požre akcijo in njen potencialni učinek. K temu pripomorejo občasno predolgi ali celo odvečni premori, kopičenje projiciranih podob, mestoma predolgo govorjenje in občasni vtis, da je vsega preveč. Pri tem ne mislimo, da ni bilo treba podrobno pojasniti določenih situacij, temveč na to, kako in koliko se jih abstrahira.

 

Tovrstna odprta vprašanja vendarle ne ogrožajo sporočila predstave. Sporočilo splava na površje po zaslugi aktivnega in preglednega sopostavljanja prizorov v zgovoren, ultra depresiven kolaž resničnosti. Kritika je živa, avtorska in berljiva, vendar zgolj projicirana z odra h gledalcu. Dovolj za kritično gledališče, premalo za performativno intervencijo. Njene obrise morda nakazujeta predlagani pobeg pred apokalipso v gozd in histerija ženske, ki do nezavesti našteva, kaj vse lahko počne, da bi si nekako zvišala preživetvene zmožnosti.

 

…………………

Človek, ki je gledal svet. Besedilo: ustvarjalci_ke predstave. Režija: Žiga Divjak. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, 22. jan. 2017.

Članek je objavil Radio Študent.

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.