V okviru Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) že nekaj mesecev poskušam koordinirati premišljevanje aktualne teme, ki bi jo najlaže opisal z vprašanjem: Kako izboljšati Festival Borštnikovo srečanje (FBS), da bomo z njim zadovoljnejši?

Povod za odpiranje debate o FBS je bila sprememba dolžine selektorskega mandata oziroma odločitev za uveljavljanje možnosti enoletnega namesto že dlje časa običajnega dveletnega mandata. Med pogovori in premisleki o tem se je izkazalo, da je pravzaprav bolj aktualno neko »večje« vprašanje, ki zaobjema mnoga »manjša«, vprašanje bistva festivala kot takega oziroma preizpraševanje njegove vloge, načina izvajanja, vpliva in mesta v družbi.

 

Onkraj festivalske zagate

Ali premoremo na neki javno odprt način premišljevati možne smeri posodobitve Borštnikovega srečanja in drugih tovrstnih dogodkov?

Spomnimo se najprej pomembne skupne značilnosti sodobnih festivalov. Festivali, znotraj paradigme kulturne industrije, kažejo sindrom pomanjkanja resnične socializacije, vzdržujejo pa privid, da zagotavljajo družabni prostor in čas dogodka (maskiranje neoliberalne agende s tovrstnimi prividi je kritiziral Zygmunt Bauman v Tekoči moderni in drugje). To je temeljni problem z vidika festivalskih prvin – uresničevanja želje po strnjenem skupnostnem dogajanju slavnostnega značaja, na določeno temo in v zamejenem časovnem obdobju. Socializacija ima tudi veliko podpomenov, ki se razprejo ob umetniških dogodkih: ni le (ali celo sploh ni) druženje kot pogovorna izmenjava med navzočimi telesi, temveč tudi (ali predvsem) mingling, networking, lobbying (pragmatična izmenjava producentskih informacij med tehnokratiziranimi telesi, ali, z referenco na teorijo Pierra Bourdieuja, merjenje simbolne moči agentov). Ne trdim, da socializacije na festivalih ni, temveč da je ponavadi porinjena na stranski tir zavoljo dominacije prezentacije, pogosto tudi zabrisana do neprepoznavnosti zavoljo vzdrževanja hierarhij v polju umetnosti (poligonu simbolnih moči vključenih akterjev).

V sami festivalski formi je pomembno protislovje: navidezna (okrnjena) socializacija poskuša upravičiti samozadostnost prezentacije produkcije in hkratno komodifikacijo skupnostnega rituala (obiskovanja predstave, razstave, koncerta). Ta preplet je odlična osnova za nevtralizacijo vsebine izvajanja oziroma njegovega morebitnega političnega učinka (četudi in prav zato, ker je delo performativno kritično). Nevtralizacija pa omogoča tudi nemoteno turistifikacijo družabnega prostora oziroma njegovo gentrifikacijo.

A prav ta odtujitvena kontradikcija je izziv. Sproža namreč zares veliko, prelomno vprašanje: Kako spodbujati in soustvarjati socializacijo tako rekoč znotraj umetniškega dela kot dramatizirane situacije namesto ob njem/njej?

Vprašanje seže daleč onkraj dominantnega produkcijskega načina in čez vse utrdbe kulture, v kateri je, po Theodorju Adornu, konflikt nujno likvidiran. Socializacija je lahko sprožilka konflikta, nezaželenost konflikta, ki lahko spreminja obstoječe, pa pravzaprav pomeni prepoved vsakršnega odmika od statusa quo.

 

Predlogi za posodobitev FBS

Koordiniranje premišljevanja o tako pomembni temi kot je osrednji gledališki festival je precejšen izziv, saj je vanj vpleteno veliko akterjev in interesnih skupin, gre pa za kompleksno zadevo na presečišču umetnosti – v tem primeru izvajalske, odrske – in njene praktične, ideološke, simbolne in ekonomske rabe (produkcija, predstavitev, vrednotenje, medijska in spektakelska razsežnost).

Februarja 2019 je DGKTS pripravilo predloge za posodobitev FBS, s katerimi želi spodbuditi javno debato in premislek vseh zainteresiranih. Na kratko:

  • Opažamo, da je razsežnost srečanja iz naslova festivala v praksi zvodenela in predlagamo, da se jo posodobi, saj bi na ta način izboljšali festivalsko vzdušje, sliko festivala v javnosti in njegov vpliv na spodbujanje scenskega ustvarjanja, kritičnega umetniškega izraza, izobraževalne razsežnosti gledališča itd. Posodobitev bi pomenila bolj osmišljeno prizadevanje za uveljavitev družabnega (socializacijskega) momenta in njegovo aktivnejše spodbujanje med festivalom.
  • Predlagamo reorganizacijo v smeri krepitve organizacijske avtonomije: ustanoviti samostojno pravno osebo, ki bi skrbela za festival osrednjega značaja ob nujni izdatni finančni podprtosti iz javnih sredstev; zagotoviti nemoteno in široko zastavljeno javno delovanje festivala, ki mora biti povsem nepridobitnega značaja.
  • Ohraniti in dodatno spodbuditi transnacionalno razsežnost festivala.
  • Teorija, kritika in teatrologija naj imajo izrazitejše mesto na festivalu. Dosedanja praksa programske vključenosti dogodkov s teh področij je dobra, a se jo lahko nadgradi: zagotoviti enakovredno finančno kritje teoretskih in strokovnih dogodkov (konference, simpoziji, okrogle mize ipd.) ter publikacij, ki bo primerljivo s financiranjem izvedb predstav.
  • Strokovna avtonomija mora biti nedvomno zagotovljena.

Ob zavedanju, da se je festival skozi leta že večkrat posodabljal, saj je vsak_a umetniški direktor_ica vnašal_a določene novosti in spremembe, ki so vplivale na program in sliko festivala v javnosti, smo se na DGKTS odločili za poskus povezovanja s sorodnimi akterji, ki bi bili pripravljeni deliti mnenja o možnih nadaljnjih posodobitvah FBS. V tej z vezi sem se zaenkrat pogovarjal s predstavnikoma Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

V tej zgodbi je samoumevna (vendar je ne bo odveč omeniti) aktivna izmenjava informacij in mnenj s samim FBS, oziroma vključenost festivala v debato o festivalu, ki bi jo, tako menim, bilo treba še okrepiti.

Javna debata o FBS, organizirana na ravni foruma, kjer bi na kar se da neobremenjen način vsi zainteresirani akterji oziroma javnost imeli možnost povedati, kaj si mislijo o festivalu, kako ga vidijo in doživljajo, kakšne spremembe in izboljšave predlagajo, bi bila, menimo na DGKTS, zelo dobrodošla.

Zelo verjetno je, da je daljša odsotnost javne refleksije o FBS vzrok takšnih in drugačnih odtujitev – na ravni organizacije ali konteksta –, ki jih opažamo in doživljamo vsak po svoje, vendar imajo zmeraj skupno značilnost: če na primer govorimo o odtujitvi na družabni ravni, je velika verjetnost, da bi se jo dalo odpraviti z nekoliko drugačnim pristopom k organizaciji, vsekakor s strani FBS, a nujno tudi festivalskih gostov. Če denimo igralci_ke želijo več prostega časa za daljše bivanje na festivalu, bi se naj tudi sami potrudili, da si ta čas vzamejo oziroma zagotovijo, pri čemer bi bilo treba zbrati pogum za prevladovanje tehnokratskih ovir in se izogniti priročnim izgovorom raznih vrst.

 

Ključna beseda: srečanje

Srečanje se je izkazalo za ključno besedo te zgodbe. To besedo v nazivu festivala (ki nekoč ni bil festival v današnjem pomenu tega pojma, temveč revialno srečanje) doživljam kot fantastično spodbudno in dragoceno.

Z emancipatornega vidika se vse začne s srečanjem. Srečanje kot izmenjava in pogovor z drugimi in hkrati s samim seboj je pravzaprav bistvo tega čemur rečemo politika (za Jacquesa Rancièra je srečanje kot pogovor pogoj politike); je generični zastavek vsake, vsakovrstne in vsakokratne izmenjave, na kateri temelji resnična politizacija – tista, iz katere lahko vznikne samoorganizacija, družbena sprememba, vstop v »prepovedano«, odprava avtoritarnosti, zasuk v novo zavoljo življenja želje. Politizacija v prav tem pomenu je tudi osnova angažirane umetnosti, ki je tako pogosto omenjena v festivalskih uvodnikih in prav tako pogosto nevtralizirana.

Nekateri kolegi so premislek o razsežnosti srečanja v primeru FBS doživeli kot poziv k vrnitvi na stari in po njihovem mnenju preživet način organizacije dogodka (kot smotre gledališč). Drugi niso videli ničesar slabega v trendu festivalizacije. Tretjim se je zdela razsežnost srečanja simpatična, vendar so jo razumeli kot »utopično« v smislu možnosti realizacije. Četrti so predvsem videli nepremagljivo oviro na sistemski ravni, češ da je marsikaj odvisno od volje ministrstva oziroma financerjev. Peti so se zelo strinjali, da bi bilo treba nekaj narediti za obuditev oziroma krepitev družabnih srečanj, ki bi upravičila ime festivala. Pogledi so vedno subjektivni in vsi so »pravilni«, kar niti ni ključnega pomena, saj je pri skupnostnih zadevah vedno treba (iz)najti neko rdečo nit oziroma konstruktiven modus delovanja-povezovanja, praktično sobivanja, saj je tudi festival oblika začasnega skupnega bivanja, ki se vrti okrog nekega konteksta (motiva, namena, potrebe).

Strah pred srečanjem – tisto razsežnostjo FBS, ki je ključna za njegov družbeni vpliv – je, tako menim, posledica načina razumevanja pojma in predvsem njegovega smotra. Pomislimo zato nalašč na za nekoga najbolj črn scenarij: namesto tekmovanja se gledališčniki in občinstvo le srečujejo (srečevanje je lahko ustvarjalno osmišljeno na mnogo različnih načinov), vstopnin za predstave pa ni. Ni zmagovalne predstave, je le izmenjava, ni bonusov, ki jih prinašajo zmage v tekmovalnih kategorijah.

Ali smo se zmožni igrati, eksperimentirati z različnimi scenariji zavoljo revitalizacije skupnostne dimenzije festivala, odmika od protokolarnosti in rutine k neki novi živahnosti, širitve obzorja dlje čez planke, ki ne bo temeljilo na golem povzemanju aktualnega zahodnega modela?