Zanimivost zasnove predstave Déjà vu je, da ne vsebuje govorjenja, čeprav je rezultat študijа na smeri Oblike govora na AGRFT. Trio nastopajočih ne spregovori verbalno, tudi z glasom varčuje, izraža se raje z gibom. Gibanje pa povzroča vrsto specifičnih zvokov, od zvoka pisanja s kredo, padanja telesa na tla, škripanja parketa in izdihovanja zraka do radijskega šuma. Zvočna paleta odraža ritmiko posameznih dialoških in monoloških gest. A vmesna tišina je glasna.

Ritem izvajanja zakoliči vzdušje odtujenosti, ki kaže na nerazrešljivost kot paradigmo stvarnosti, eksistenčnega krča; medsebojna komunikacija treh likov ne prinaša občutnega premika, temveč le podčrtava rutino, življenjski potencial, nakazan tudi z animalnimi elementi (maske v obliki glav živali) pa kvečjemu visi na nitki. Moj vtis je, da nas predstava sooča z izzivom padca, sesutosti vase, patološke depresije z izpušnimi ventili, s humornimi odtenki pa morda tudi nakazuje možnost iskanja izhodov.

Nemost podčrta iz, tako je slutiti, osebne stiske izhajajoče besedilo Petre Radoje (“I lost everything /…/ Silencio”), zapisano na začetku in zvočno reproducirano na koncu. Intimnost teksta in prostora (soba salon se odpira navzven, prisotne posrka vase, a jih hkrati distancira) soustvarjata atmosfersko mešanico, ki meji na magični realizem in je po svoje protislovna – zaradi napetosti med izrazito protokolarnostjo skoraj mehanskega gibanja in strahom pred ekscesom (prekoračenje dovoljenega se morda želi izraziteje realizirati, pojavlja se pa v zelo kontroliranih odmerkih). Četrti lik je torzo lutke, ki ves čas vzdržuje pomensko distanco in v tem protislovju nedvomno napotuje na psihološko razsežnost zarisanih medčloveških razmerij, osebnih frustracij in potencialov.

V prispevku Zev, ki zamaje institucijo: Nemi lik v utopiji performansa (Amfiteater, letn. 4, št. 2, 2016, str. 36–49) me je fenomen nemega lika zanimal ne kot morebitna odrska reprezentacija izključenih, temveč kot dejavnik, ki lahko vpliva na odpiranje prostora, v katerem se utišani glasovi slišijo. Déjà vu med poigravanjem z nemostjo odpira kontemplativni prostor za vprašanje, ki je zastavljeno v napovedi predstave: ali lahko presežemo občutek lastne ujetosti? V slogovnem smislu spominja na značilno modernistične uprizoritve, v formalnem na oris, nekaj med dokončanim in nedokončanim, razcep in vmesnost, ki na ravni izjavljanja odražata zatrtost želje po svobodi, ki pa je prav gotovo nekje izza, pod, nad, v (tišini).


…………………

Déjà vu. Koncept, režija, izvedba: Mišo Mićić, Sara Lucu, Petra Radoja. AGRFT, 3. apr. 2019.

Pisec besedila je bil tudi svetovalec za režijo, scenografijo in oblikovanje svetlobe.
Besedilo je objavljeno v Gledališkem listu AGRFT 2018/19 (letn. 6, št. 2, str. 37).

Donirajte preko PayPal ali pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu.
Hvala, ker podpirate performans.