Kaj je radikalno? Geslo “festival radikalnih teles” festivala Spider je povod za ta premislek. Navezujem se predvsem na predstavo Le eden med mnogimi / Only One of Many, ki sta jo osmislila DD Dorvillier in Sébastien Roux. V njen močan zvočni podtekst se inkorporirajo tri izvajalke, želeni učinek pa prinaša izrazita sinergija njihovega giba z zvokom.

 

Radikalnost slutim v sami matematični strukturi performativnega, ki se zgleduje po eksperimentalnih praksah šestdesetih in sedemdesetih (asociacija tudi na mobile oziroma kinetične skulpture, in na Duchampove filmske kolaže). V mehanski logiki giba (repetitivnost, redukcija, “geometrična” natančnost) in mehaničnem plesu teles (v mehanskosti uprizoritve). Telesa v tej zvezi vidim prej kot čista gibanja (in ne kot telesa, ki se gibljejo), kot gibanja v prehajanju, v prehajanju v gibe-podobe. Gibi-podobe naprej asociirajo na paradigmo telesa brez organov (k temu pripomore kostum uniformnega značaja), neizogibno pa tudi na želeče stroje (ki se želijo rešiti vseh “notranjih” telesnih funkcij, povezanih z ekonomijo želje), med tema dvema konfiguracijama pa nenehno tli navidezen spopad (sklic na Deleuza in Guattarija).

 

Temo ali izhodišče zastavlja sam zvok oziroma skoraj otipljiv zvočni material, v katerega smo ves čas potopljeni. Izhodišče je disonantno, radikalno disonantno. Zato uho instinktivno išče konsonance, ki pa jih ne najde. Vzpostavi se virtualni kontrast disonantno/konsonantno, kot nekakšna neobstoječa referenčna točka … Radikalno je v nelagodnem (neprijetni zvoki). Radikalno vznika iz nelagodja, v njem. Radikalno je inherentno nelagodju, vznika pa kot njegova (lastna) resonanca. [Resoniranje pa se izide v določeno izjavljanje, izrekanje, pisanje – statementa (zares se izreči o nečem), izrekanje torej kot radikalna gesta (sploh se izreči in ne le leporečiti oziroma zavijati v ovoje; sploh imeti kaj povedati). Kontra postfaktičnemu – podati dokaz (pa četudi ta ne more nikoli biti “absoluten”), manifestirati mnenje (frustracijo, predlog, idejo, poziv, konstrukt).]

 

V pričujočem uprizoritvenem kolažu zvok ni le sprožilec, temveč gradivo (recimo mu nujno izpostavljeno dejstvo in stanje realnega). Zvrsti se nabor mašinskih (od)zvokov: “civilizacija”; proizvodnja; alarmi; magnetna resonanca; računalniški strežniki; rutinski procesi manipulacije s predmeti; transport; vsakdanji hrupi iz okolice. Tem zvokom se plesna telesa poskušajo “zoperstaviti” ali pa z njimi nekako korelirati: odrska situacija odraža željo telesa (brez organov) po prekinitvi vsakega procesa, po antiproizvodnji, po ustavitvi vsakršne proizvodnje (vseh mašin), vsake (re)produkcije – ki je, nenazadnje, vedno odvečna, saj je namenjena ustvarjanju odvečnega [surplus] (link ~ Deleuze in Guattari: kapital kot telo brez organov samega kapitalističnega bitja).

 

Disonantni zvoki v kolažu z mehaniziranimi gibi. → Tesnoba. Radikalno je: afirmirati razbitje tesnobe, ga nekako univerzalizirati (ne nujno abstrahirati) v ne(umetnosti) (Duchamp: an-art). No no drama, itak (LOL).

 

Telo včasih (pogosto?) ne ve, kaj bi samo s seboj. Moment performirane neodločnosti telesa je sicer navzoč tudi v predstavi Spomembrana / Remembrane Sigrid Stigsdatter Mathiassen, zaslutil sem ga tudi v Hiši Mateja Kejžarja. Prva se sicer malce zavije v fabulo, da bi jo lahko odvrgla v premični tehnopodobi vrtinčenja prostora v (ustavljenem) času, druga pa bolj poudari parodično razsežnost giba kot sredstva in samega uprizarjanja z gibom. Telo se premika in upogiba, razteguje, krči in trese, sem in tja, tja in sem, a v resnici potrebuje odmor, pavzo namesto dejavnosti. Aktivnost je pogoj njegovega življenja, vendar se njegovo resnično življenje začne v stanju polne statičnosti.

 

Ugašanje odrskih luči ustavi gibanje teles na ravni vidnega (in uprizorjenega). Pavza je skrito bistvo gledališča, ki odraža (uteleša) nujo po izstopu iz teatra (kot spektakla). Pavza razgledališči Gledališče, ga (nas) izvrže iz režima gledanja v druge režime (na primer režim pitja in pogovora s prijatelji, znanci in neznanci).

 

Oder je vedno izpraznjen, kolikor je ekskluziven (čist, umeten, umetniški) prostor, v katerega se ne vstopa kar tako (vanj gredo le izvajalke in izvajalci). Oder je luknja, zev, ki jo »zapolnjujejo« le režimi pavze (oziroma časa, ki nastopi po koncu predstave), ko vanjo vnašajo čutno, izhajajoče predvsem iz socializacije (neki drugi art). Zato je oder radikalen šele, ko ga zares – “zares” je mišljeno na konceptualni ravni – ni, tako črno-belo je to, ko ni treba čakati pavzo (konec predstave), da se zgodi socializacija, ko mu je torej inherentna možnost prerazporeditve čutnega (v rancièrovskem smislu). Inverznost odra (tisto, kar ni ne oder ne njegovo naličje, “črna luknja” njegove odsotnosti) odpira to možnost, tudi zato, da obračuna z (re)prezentacijo in odpravi njeno nevtralizatorsko (depolitizirajočo) moč.

 

Kaj je torej radikalno? Telesa kot takšna šele, ko so izpraznjena, nepotrošljiva, neproduktivna (v deleuzovskem pomenu), in ko delujejo na odru, ki to ni. Vemo, kaj je festivalizacija in se med premišljevanjem radikalnosti ne moremo izogniti vprašanju produkcijskih razmer. Produkcija se mora ustaviti, da bi se radikalizirala. Prodaja estetizirane radikalnosti iz zavetja kulturnih centrov, kot tudi s strani agentov, ki poskušajo posnemati dominantne produkcijske prijeme, je seveda agenda (nove) institucionalizacije. A radikalnosti se ne da profesionalizirati (enako velja za participacijo, kolaboracijo in podobne modne trende kulturne industrije).

 

Prebliski radikalnega (v umetnosti) so danes (in od nekdaj) v posameznih gestah. V širših razmerah Trumanovega šova so te sicer redke geste toliko bolj dragocene, če so se zmožne navezati na travmatično vprašanje pogojev umetniškega delovanja v obstoječem in to travmo tudi artikulirati, ne nujno med samo izvedbo, zagotovo pa v prostoru-času pavze.

 

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.