Ohranjevalnik zaslona. Odpravlja bojazen, da slika ne izgine, ohranja “življenje” podob, ki želijo biti večne, neugasljive, samozadostne. Ohranili smo zaslone, izgubili sebe, Zoom-irali smo se in zombi(n)ficirali. Ste med klikanjem, tapkanjem in skrolanjem kdaj zaznali, ne nujno z očmi, podobo smrti? Navidezna resničnost je v svetu-kot-dizajnu povsem stvarna.

Potrebo po ohranitvi zaslona (poplavi podob, potopitvi v plehko omrežno družabnost) je potemtakem treba odpraviti, spreobrniti. Predstava Skrinsejver to sabotažo naredi pristopajoč fenomenu od znotraj, na način, da se sama telesa protagonistov povsem potopijo v megleno barvito odrsko krajino, vibrirajočo med dvo- in tri-dimenzionalnostjo. V njihovem postopku “ohranjanja” (z odrom uokvirjenega “zaslona”, na katerem se tako rekoč ekranizirajo) je izključno in samo igra: igrajo se s samimi seboj da bi se igrali s podobami, ki nastajajo kot zamaknjeni hibridi dima in teles, se umikajo v zvok, ob neusahljivem ritmu izginjajo, se vračajo in spet odhajajo v neskončno. Vse poteka počasi, na prvi pogled upočasnjeno, a v resnici izven časa, kar zagotavlja začaranje vzdušja oziroma občutek, da je prav vse mogoče. Eterična telesa niso plesalci, temveč le – bitja, oziroma poeti raziskovalci in iskalci, ki jim cilj ni pomemben, saj čutijo, da je smisel v samem potovanju.

Skrinsejver je eno najnežnejših umetniških stvaritev, ki sem jih doživel. Če se je koreograf Aleksandar Georgiev lotil izhodišča z določenim namenom, je ta namen postal manj pomemben od nastale (monolitne) forme oziroma izžarevajoče radikalne nežnosti (performansa). Z drugimi besedami, naše doživetje gibalno predelanega “zaslonskega” vprašanja (kot fenomena tako imenovane stvarnosti) je pomembno nadgrajeno, tako, da se je prelevilo v – odo (o) nežnosti. Ti nežni ljudje osvobojenih teles so “neobičajni” zato, ker biti brezpogojno nežen pomeni biti izven, v določenem onkraju, v eksistenčnem modusu, ki ga nismo vajeni. Na sceni je ta onkraj v tem primeru evidenten (kar je redkost, saj je oder večinoma dolgočasno reakcionaren). Jasno artikuliran onkraj (poudarjena začaranost) zagotavlja možnost transcendence in druženja z domišljijskim onkrajem opazovalca. Čudo zadovoljstva gledanja v skrinsejver se je zgodilo.

Radikalna nežnost je srž (abstraktnega) pojma skupnega oziroma delovanja v ustvarjalni skupnosti. Ki je vedno skupnost (i)zbranih v nameri nekaj povedati, ne pa nujno ubesediti. Povedati tako, da s telesom rečeš (sebi, vsem) tisto, kar je običajno potlačeno, torej vse tisto, ki ne prihaja do izraza v odtujenem preživetvenem galopu, temelječem na nenehnem odločanju med onim in tistim, teboj in menoj, njimi in nami itd. A ko potrebe po ločevanju ni več, tovrstno izrekanje lahko poteka med gibanjem brez razloga, ki je svoboda-v-sebi.

Nežni se gibljejo gledajoč z očmi otrok. Ohranjajo pogled čez. Zaupajo naključju in drug drugemu. Atrakcijo sooblikujejo in v njej ko-eksistirajo. Nežni so lepi so svobodni. Nesmrtni, čeprav umirajo med petjem.

Nežnost je odraz raztelešenja v smislu ozaveščanja telesa, ki so-čuti in so-deluje onkraj zamejitve razumskega – odraz in izraz anime. Anima je hkrati v telesu in nekje daleč stran, telo pa je poetični fluid, ki riše, piše, poje, leti, pada, se meša z drugimi telesi, a se v tej situaciji ne more poškodovati. Kako daleč je ta tribalna situacija od v vero v demo(n)kracijo zavite sadomazohistične potrebe po izključevanju!

Nežnost je revolucija brez bojevanja in upora, je življenje-pesem, je ključno odkritje tistih, ki prepoznavajo demonsko plat estetizacije in angelsko moč prav vsakega bitja.

…………………

#nežnost #screensaver #cofestival #aleksandargeorgiev

Aleksandar Georgiev: Screensaver. Sodelovanje in izvedba: Carlota Mantecón, Zhana Pencheva, Sara Reyes, Darío Barreto Damas in Aleksandar Georgiev. Koprodukcija: Imaginative Choreographic Center s podporo STEAM ROOM et al., 2020. CoFestival, Kino Šiška, Ljubljana, 29. nov. 2022.

Podprite performans z direktnim prispevkom (paypal/kartica) ali pišite za dogovor.