O aktualnosti Ionescovih del v današnjem času ni dvoma. Meščanstvo, ki je nekoč bilo v središču njegove kritike, je še vedno, nemara še bolj obsedeno z normami in v svojem egoizmu navidezno zadovoljno s svojim povprečnim življenjem. Meščanstvo, ki se čedalje bolj utaplja v dolgovih, vztrajno vzdržuje svoje globoke družinske psihopatologije. V prepletu patriarhata in matriarhata se še naprej rojevajo nesrečni otroci. Disfunkcionalna nuklearna družina je še vedno osnovna celica države. Stereotipi, hierarhije in vedenjski vzorci se uspešno ohranjajo kljub navideznemu nenehnemu napredku zahodne civilizacije. Eugène Ionesco je te kompleksne probleme prepoznal in jih v času težke moderne pretočil v dinamične dramske tekste polne ironije, sarkazma, groze in subtilnega humorja. Njegova unikatna besedila občasno spominjajo na zapise psihoterapevtskih seans.

 

Tudi v njegovi igri Jacques ali Podrejenost je nedvomno prisotna ta psihodramska razsežnost. Je še kako prisotna tudi v novi izvedbi na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, morda nekoliko manj opazna pa je bila med navzočim občinstvom. Poznavalci Ionesca ne bodo posebej presenečeni nad to najnovejšo ljubljansko uprizoritvijo, saj je celotna ekipa svoje delo opravila tekoče vzorno, morda še posebej igralke in igralci. Treba je tudi izpostaviti uspešne intervencije z odrskimi lučmi, ki so povsem minimalistične, a zelo učinkovite oporne točke predstave. Publika je večino časa osvetljena, tako kot oder, kar je posledica režiserjeve želje, da bi jo simbolično vključil v dogajanje. Ta minimalna gesta vključevanja publike, ki je vsekakor na mestu, bi lahko bila bolj poudarjena, denimo s kakšnim dogajanjem izven odra. Tovrstni poseg bi morda prispeval k večji performativnosti komada, ki sicer ostaja v okvirih precej standardne odrske predstavitve nekega modernističnega besedila. Nekaj dodatne igralske dinamike ter več režijskega poguma v smeri bolj razgibanega križanja dramaturških elementov bi v tem primeru bila zelo dobrodošla.

 

Vrnimo se k občinstvu. Tekom predstave me je, namreč, preveval občutek, da predstavo gleda velika skupina ljudi, ki se ne zna ali ne sme sprostiti. V Ionescovih tekstih namreč mrgoli grotesknih situacij in lucidnih jezikovnih iger, ki se jim preprosto moraš smejati. A publiki – prevladovalo je starejše uglajeno občinstvo – sploh ni bilo do smeha. Kar je simptomatično. Meščanstvo očitno nerado gleda lastni odsev v odrskem ogledalu. Najbrž si želi le spodobne, všečne nastope, ki upravičujejo vložke za nakup abonmajev. Druga stvar, ki me po svoje fascinira, je dejstvo, da se – kljub precejšnjem časovnem razkoraku med nastankom Ionescovih del in sedanjostjo – na ravni psihopatologije družine pravzaprav ni nič bistvenega premaknilo.

 

Modernistični revolucionarni naboj se je nekoč uspešno uprizoril kot upanje v spremembo družbe z gledališkimi sredstvi. Dvojica Beckett-Ionesco je s svojo dramatiko absurda pretresla svetovne odre, vendar je odrski aparat kljub reformističnim poskusom večinoma obstal v svoji dejanski zaprtosti in se sčasoma še bolj institucionaliziral. Ionesca so, po drugi strani, velikokrat zaigrali v ljubiteljskih gledališčih in na odrih ljudskih univerz. Ne glede na pogosto in pričakovano prozaičnost teh amaterskih uprizoritev so njegovi teksti vedno izžarevali velikansko sporočilno moč že sami po sebi. Prav zaradi te specifične udarnosti so njegova besedila precej samozadostna, kot da niti ne bi nujno potrebovala uprizoritve, zaradi česa je njihova odrska obdelava toliko bolj zahtevna.

 

Jacques ali Podrejenost je zgodnji Ionescov tekst, “naturalistična komedija”, ki govori predvsem o programiranju identitet znotraj družine in družbe. Jacques je, kot je zapisano v kratki vsebini drame, nehvaležni sin, ki zavrača domnevne življenjske ideale, rituale in najljubša načela svojih staršev. Ti se v želji po nadaljevanju vrste dogovorijo za poroko z Roberto. Po dolgem in vztrajnem pritisku cele družine se Jacques le vda v usodo in poroči z njo. A proti pričakovanju in željam obeh družin se Jacques in Roberta zapleteta v pristen ljubezenski odnos. Njuna čustva družini sprejmeta kot nezaželena, saj ta ne dajejo nobenih konkretnih rezultatov: prihodnost pa je vendar le v reprodukciji in konformističnem prilagajanju normam in zahtevam vrste.

 

Bolj kot recenzija predstave nas je tukaj zanimal smisel njenega ponavljanja v zamejenem svetu gledališča. Ne želimo si a priori zavračati gledališča kot čarobne škatle za proizvodnjo predstav, problematična pa ostaja ta njegova zamejenost. Vstopnine, gledališki listi, garderobe in hostese so le površinski, kičasti del njegovega administrativnega aparata. Ionescov teater absurda se mu je po svoje uprl že pred desetletji. Še vedno nam ostane up, da se mu bodo prej ali slej uprli tudi igralci, režiserji, dramaturgi, mojstri luči, kostumografi, kritiki … Hkrati imamo vedno možnost zgraditi kolektivni uporniški performans znotraj in onkraj teatra absurda naše (malo)meščanske družbe, ki nam jo je Ionesco nekoč tako duhovito-kritično postavil na ogled.

 

…………………

Eugène Ionesco: Jacques ali Podrejenost. Režija: Miloš Lolić. Mestno gledališče ljubljansko, okt. 2012.

Prispevek je objavil Radio Študent.

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.