Gledališče kot praznovanje je fenomen iz antičnega obdobja, ko ni bilo teatra kot ga poznamo – na pripovedi temelječega (dolgočasnega) posredovanja besedila. Takratno “gledališče” je bilo skoraj generično praznovanje. Kot mestno dogajanje je zaznamovalo staroatenski svet, ki je bil (z vidika javnega prostora) bolj kot naš privržen slavljenju življenja (brez čudne protokolarne navlake, ki jo je skozi stoletja izumljal Zahod). Podobna tradicija praznovanja se je ustalila tudi na Balkanu, če za primer vzamemo to nam najbolj domače neposredno okolje, in sicer v obliki vaških proslav, na katerih se pleše in poje. “Režija” praznovanj je sodelovalna, nepredvidljivost je njena nuja, komunitarno vzdušje narekuje potek dogajanja, “tekst” pa je tu v službi spodbujanja dinamike in tudi sprotnega in nenačrtovanega (v zahodnem gledališču nepredstavljivega) izjavljanja mnenj.
*
Pasolinijev Salò in Fellinijev Satirikon sta filmski stvaritvi, ki človekovo dionizično razsežnost zasukata tako, da razsvetlita njene nevidne plati: dionizično se razpre kot psihedelično (zlasti pri Pasoliniju). V dionizičnem oziroma njegovem prakticiranju in razvoju je veliki psihedelični potencial: možnost premika iz tridimenzionalnega, odmika od tako imenovanega realnega, zamika v neznano, preskoka iz strahu v pogum, oziroma vrtinčenja znanega (umnega, egoističnega) do te mere, da se porazgubi, zgine, s čimer se lahko odprejo dimenzije (fizično) nevidnega, nefizičnega.
*
Predajanje telesnim užitkom vseh sort je zmeraj povezano s prepovedmi, ki jih narekuje družbeni ustroj, utemeljen na vladavini smrti (opisan tudi kot nekrokapitalizem). Natančneje, povezano je s kršitvijo prepovedi (na primer z uporabo drog ali incestuoznostjo) in nenapisanih prepovedi (kot so orgije, prakse BDSM, transseksualnost, golota v javnem prostoru itd.). Afirmacija psihedeličnega (v povezavi s kršitvijo prepovedi) je smrtna grožnja navidezno demokratični družbi trgovine, hierarhij in stalno grozeče prisile vseh vrst, zato se sistem (oziroma ljudje, ki ga soustvarjamo) nenehno bori proti vsem oblikam psihedeličnega in ga poskušava zatreti že preden vznikne. A psihedelično ne bo nikoli zatrto, saj je le odraz podzavestnega (nepreštevnega, dezidentificiranega, brezmejnega).
*
(Zahodno) gledališče, kot del aparatusa, odpravlja psihedelično. Z obilno rabo (avtorskega) teksta (aristotelizmom) upravičuje svoje nevtralizatorsko početje. Igro, režijo in druge funkcije postavlja na piedestal (ne le na odru, temveč tudi skozi mašinerijo šol, medijev in sistemske podpore), publiko pa razume kot odjemalce, poslušalce, gledalce, torej funkcionalno. V gledališču smo preprosto zaprti v protokole, namenjene … komu in čemu?
*
Ta notorični dolgčas tako rekoč ni mogoče prekiniti na njegovem terenu, se pa v gledališki škatli občasno le pripetijo ekscesi, ki govorijo o (zatrti) želji akterjev po psihedeličnem znotraj fragmentov umetniškega izraza, doseženega kljub bremenu igre, režije, dramaturgije, koreografije, teksta, koncepta, kostuma, maske, svetlobe … in potrebe po aplavzu. Beseda eksces tu še ne pomeni kršitve prepovedi, ki bi prispevala k čutnemu dekonstruiranju prostora odra/avditorija, temveč določeni izstop iz rutine/kanona, ki se realizira na samem odru (vključno z morebitno uporabo avditorija kot prostora izvajanja).
Tovrstni ekscesi v predstavi Pojedina pri Trimalhionu nakazujejo možnosti, ki se odpirajo med poigravanjem z gledališko navlako, predvsem z namembnostjo udeleženih, izpostavljenih na odru, oziroma z njihovo zvedenostjo na funkcije režiserja, igralca in koreografa. Vnašanje (nadrealnih) humornih elementov (po slogu spominjajo na nekatere ponarodele fore iz beograjskih predstav in filmov) dodobra iztiri potek pripovedi (“dogajanja”) ter jo po svoje sprevrne. To iztirjenje je ključna značilnost predstave, saj zgodbo o bakanalih, ki jih kontrolira nek diktator (ter tako v resnici niti ne morejo biti bakanali) spreobrača v skico shizofrenosti konglomerata, ki ga tvorijo sama predstava (kot kulturni produkt) in profili njenih udeležencev (kot osebnosti). Obrat omogoča razgaljanje psihedeličnih momentov, ki jih psihologija (kot na umnemu temelječa disciplina) ne more disciplinirati. Na izvedbo se to odraža v smislu, da je sem in tja videti kakor da (nekateri) izvajalci (igralci) slutijo osvoboditev, ki jo v predstavi (kot odrski formi) nikakor ni mogoče doseči, ter iščejo načine razbremenitve (lastnih vlog kot funkcij, pojavnosti, uokvirjenosti). To počnejo predvsem skozi glasovne ekshibicije in petje, iz zvočnikov pa jih občasno podpira hit osemdesetih Kokomo. Prav poetičnost (takšnega in drugačnega petja) nas odmika od aseksualne pripovedovalnosti, pripoved je tako mogoče videti le še kot povod za ustvarjanje predstave, za delanje tistega, kar bi lahko bilo izrečeno (neverbalno in verbalno) ne da bi bilo uprizorjeno. Mar ni zanimivo, da so priložnostne proslave po premierah pogosto bolj žive od samih predstav? Pojedina pri Trimalhionu poskuša premostiti odtujitev, ki jo odražata tako teatrska blebetavost kot obsedenost z ločitvijo na funkcije (vključno z dojemanjem občinstva kot še ene izmed funkcij). Da ji to na ravni intence uspeva lahko čutijo vsi prisotni v njenem prostoru. Lepo je biti del tovrstnih prizadevanj, ki se, bolj kot na odru, uresničujejo v našem (posameznem) psihedeličnem, v dimenzijah brezpogojne neodtujljive prostosti.
*
Sprejeti (ne)moč sodobnega gledališča, tudi takrat, ko kritizira sistem, v katerega je zelo vpeto, pomeni najprej zgolj opazovati (tako rekoč gledati:) gledališče kot eno izmed mnogih realnosti. Divje, okusno, neukrotljivo in avtentično umetniško pa je stvar psihedelične predstave (brez vstopnine), ki praznuje življenje onkraj vseh identifikacij.
…………………
Po motivih Petronijevega Satirikona: Pojedina pri Trimalhionu. Režija: Bojana Lazić. Slovensko mladinsko gledališče, premiera, 27. dec. 2021.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.