Sterijino pozorje 2018
M. Bogavac: Jami distrikt; r. K. Mladenović / Avtorsko delo študentov: Život moj; r. A. Đinđić / I. Viripajev: Kisik; I. Vukićević in N. Pavlović / B. Knežević: Ilustrovana enciklopedija nestajanja; r. Z. Puskás

 

Sterijevo pozorje je, podobno kot drugi tako imenovani osrednji gledališki festivali, na razpotju med tistim, kar naj bi imelo predznak nacionalnega, in onim, kar naj bi odražalo širino »mednarodnega«. Hkrati programi največjih festivalov, kakršno je tudi Borštnikovo srečanje, vztrajajo pri delitvi na tekmovalno in spremljevalno selekcijo, sklope za mlade ali študente ter gostujoče »eksotike«. Vzdržuje se kontekst smotre izbranih kljub absurdnosti kategorizacije ustvarjalnosti.

Ne preseneča, da takšen festivalski kontekst integrira predvsem konzervativne forme, temelječe na zakoličenem – spektakularnem – odnosu med izvajalci in gledalci. Veliko redkeje se v programih znajdejo bolj odprte performativne forme, ki jih je tako ali tako neprimerno manj. Prevladujoči produkcijski sistem zahteva prilagajanje, umeščanje in adaptacijo potencialne telesne interakcije v vnaprej zadan format odra, ki ga tako ali drugače uokvirja avditorij. Ravno zaradi tega dejstva je več kot mikavno spremljati vsakršen – pa četudi skoraj neopazen – odklon od te vnaprej zadane prostorsko-čutne konstelacije znotraj velikih festivalov. Nekaj tovrstnih odklonov sem zaslutil tudi na letošnjem, že 63. Sterijevem pozorju.

 

»Konstrukt nacije je odraz poslušnosti,« izjavi dramatičarka Milena Bogavac na pogovoru po predstavi Jami distrikt, ki jo je po njenem besedilu režiral Kokan Mladenović. Ravno to predstavo, ki radikalno obračuna z dogmo krvi in zemlje na prostoru bivše Jugoslavije, oziroma z razlikami, ki to niso, je žirija pozorja razglasila za najboljšo. Ta odločitev, če jo povežem s slišanim na javnem pogovoru o predstavi, po svoje provocira tudi trenutni festivalski okvir, saj odpira vprašanje, kako selektorji sploh določijo, kdo kam pripada oziroma od kod prihaja in zakaj je posledično uvrščen ali neuvrščen v festivalski program.

Jami distrikt kaže intenco približevanja občinstvu, a to je tudi edina šibka točka predstave. Manjši poskus interakcije, podobno kot v primeru Frljićevega Našega nasilja in vašega nasilja, izzveni v svoji vsiljenosti med shematsko obravnavo reakcije »kandidata« iz občinstva, naslavljanje publike pa je kvečjemu frontalno in pravzaprav ostaja ves čas zavarovano s četrto steno. Tri igralke igrajo in se gibljejo požrtvovalno in prepričljivo, režija je dinamična, tekst pa več kot luciden in očitno kritičen. Nekje v zraku obvisi možnost, da predstava naredi določeni korak čez gledališki okvir. V tem pomenu je zares postdramska: njeno potencialna performativnost je zamrznjena v podobo igre ali, z drugimi besedami, igra in gesta sta pretočeni v podobo, zvok in poskus fascinacije.

Drugačen pristop ubira avtorsko delo študentov Život moj ali Življenje moje v režiji Aleksandra Đinđića in produkciji Fakultete za umetnost Priština-Zvečan. V predstavi pride do izraza resnični protagonizem. Domišljijski liki so jasno berljivi hibridi njihovih upodobitev in značaja samih izvajalcev, ki te like upodabljajo. Predstava je tudi ne tako pogost primer dobrega funkcioniranja večje količine besedila. Je tudi primer skrčene igre, ki vzpostavlja splošno vzdušje oziroma ga mozaično gradi, s čimer pravzaprav poskuša odpirati splošno mesto. In čeprav je klasična prostorska konstelacija gledališke dvorane nedotaknjena, je učinek močan in pretočen. Ne da bi se tukaj spuščal v podrobnosti posameznih pripovedi, le ugotavljam, da zadeva deluje, da premika določene čutne koordinate, a tudi ne pozablja na kritiko obstoječega, humor in osebni statement, ki ga morda najbolj odražata dve izrečeni dejstvi: bistvo življenja v Srbiji je, da greš iz nje; ko padeš, je treba vstati. Generacijska nota skupinskega študentskega projekta in nepretenciozno performativno, ki lebdi na površju naštudirane in vzorčno reducirane igre, sta tisto najdragocenejše, kar lahko odnesemo iz dvorane, v kateri nas, k sreči, nihče ni silil v interakcijo, da bi jo takoj zatem zavrnil.

V sklopu Pozorje mladih sem si ogledal tudi predstavo Kisik po besedilu Ivana Viripajeva, v izvedbi študentskega tandema Ivane Vukićević in Nenada Pavlovića ter produkciji Umetniške akademije Osijek. To je bila edina izvedba, med katero je bilo slutiti elemente konceptualne naravnanosti zasnove: prek metode ponavljanja se razvije gesta uničenja subjekta želje. Kisik je etuda o ljubezni, seksualnosti in družbenih konvencijah, ki izhajajo iz kulturnih in nacionalnih dogem. Je tudi oris anarho mišljenja, še več, je njegova gibalna uresničitev, ki ubira rdečo nit sexpola. Predstavi Življenje moje in Kisik sta si podobni po tematiki in introspektivni razsežnosti. Obe izražata potrebo po preizpraševanju lastnega življenja, početja, vpliva, osebnostne šibkosti in moči.

Če pri predstavi Kepler 452b, ki naslavlja minljivost in strah pred smrtjo, fiksacija na preteklost preprečuje premik in afirmacijo akcije v življenju, saj v njej vidimo, kako življenje lahko obtiči v patetiki obžalovanja stvarnosti, pa predstava Ilustrovana enciklopedija nestajanja oziroma Ilustrirana enciklopedija izginjanja v režiji Zoltána Puskása ubira drugačno pot. Medtem ko na humorno kočljiv način obračunava z neznosno kulturo dominacije starih, nam predvsem daje vedeti, da je upor možen in tudi nujen. Mitomanska domneva, da je neka (navidezna) skupnost »božji narod«, ki mu je puška »tradicionalna medicina« za zdravljenje identitetne krize, postopoma razkrije, da življenje pripadnikov te skupnosti zaznamuje predvsem seksualna disfunkcionalnost in paranoja. Mladostniški emancipatorni impulzi, ki se želijo iztrgati iz teh razmer, so sistematično zatrti.

Ilustrirana enciklopedija izginjanja uspešno abstrahira psihologijo mita oziroma podrejenosti avtoriteti in na ta način učinkovito obračuna ne le s preteklostjo, recimo temu, balkanskega konteksta, temveč predvsem z njegovo sedanjostjo. Glede na podobnost tematike je v primerjavi s predstavo Jami distrikt na performativni ravni potentnejša, predvsem pa doseže zasuk v gesto kot izjavo. Kar je – glede na veliki vložek v gibalno-zvočni izraz – tudi pričakovano. Da ne bo pomote, naj podčrtam, da primerjam ali, bolje, iščem performativne momente predstav; z vidika projekcije izjavljanja pa sta oba primera zelo močna.

 

Sterijevo pozorje vzdržuje dragoceno prakso javnih pogovorov dan po predstavah. Pogovori skupaj s predstavitvami knjig in revij vnašajo nujen odmerek žive in sprotne refleksije. Negovanje specifičnega debatnega prostora je vsekakor tisto, kar Pozorju daje razsežnost srečanja, ki po svoje relativizira festivalsko logiko prezentacije, primerjanja in vrednotenja. Ravno v tem vmesnem prostoru izmenjave med predstavami je odgovor na vprašanje, kako se izmakniti logiki rutine, kanona in festivalizacije.

 

Članek je objavil Radio Študent.