Medializirana kultura uspešno zabriše umetniške dogodke v neko neprepoznavno, nepristno obliko – Odhod iz kulture je gesta odmika od neoliberalnega medijskega polja

 

“Kultura” – razumljena kot ponesrečeno ime širokega spektra aktivnosti, ki v večji ali manjši meri koketirajo z umetniško ustvarjalnostjo – je medializirana v tej meri, da brez t. i. medijskega kritja neki “kulturni dogodek” na informacijskem zemljevidu praktično ne obstaja. Izostanek s tega zemljevida pomeni seveda družbeno marginalizacijo. Medijsko kritje pa je v obliki t. i. medijskih odzivov postalo ustaljena, tudi že pravno-formalna domislica, ki služi kot pomemben kvantitativni kriterij različnih vrednotenj in ocenjevanj “kulturnih projektov”, na katerih pade ali gre skozi neka umetniška produkcija, s tem pa tudi izgubi ali pridobi sofinanciranje iz javnih sredstev.

 

Vendar že izjemna spolzkost in večinoma sumljiva kakovost medijskih odzivov, ki naj bi odsevali uspešnost producenta, ne obeta in v resnici tudi ne omogoča objektivnega ocenjevanja projektnega predloga. Ne nazadnje je težava že v dejstvu, da so mediji precej zaprti v nekakšnih interesnih mrežah, kar je izvrstna podlaga za sistematično spregledanost marsikaterega dogodka, umetnika ali producenta. Takšne razmere moramo uzreti kot pomemben problem, preden se z njimi kratko malo sprijaznimo.

 

Odnos med mediji in t. i. kulturo je namreč čedalje bolj incesten, saj skorajda ni več razmerja objektivnosti med tistim, ki obravnava določen kulturni fenomen oziroma dogodek, in njegovimi protagonisti. Objektivnost (v vsej njeni nujni subjektivnosti), ta umikajoči se del dediščine novinarstva, kot smo ga poznali v dobi moderne, se je, ob vseh njenih protislovjih, izkazala za pomemben dosežek. S tem nočemo reči, da pogrešamo romantizirano figuro objektivnega novinarja-intelektualca, ki da skrbi za nekakšne končne resnice poročanja, komentiranja in dokumentiranja dogodkov, kar bi v današnjem času pomenilo prej določeno konservativnost kakor sodobnost pristopa.

 

Trdimo zgolj, da je moč zaznati trend neznosne lahkotnosti medijskih obdelav dogodkov tako v “kulturi” kot tudi drugje. Namesto objektivnosti, izražene skozi pogumna, premišljena in artikulirana subjektivna stališča novinarjev, imamo zdaj večinoma navidezno objektivnost soočenj predstavnikov dveh nasprotujočih si interesnih skupin v stilu ena na ena, nikdar dokončane žgoče debate, ustaljeno prakso nekritičnega povzemanja PR-sporočil ipd., vmes pa nešteto korporativnih oglasov.

 

Trend je, kot vemo, posledica menedžerizacije medijskega polja, a prav tako hkratne prekarizacije medijskih poklicev, ki s seboj prinašata tudi padec kakovosti znanj in veščin, potrebnih za njihovo opravljanje itn. Takšne puščavske okoliščine so idealne za medializacijo “kulture” in njeno neskončno (samo)reprodukcijo, ki – nepresenetljivo – sovpada z nenehno reprodukcijo kapitalistične krize. Gre za navidezno permanenco domnevno dokončne, najboljše in neprekosljive ureditve družbe skozi kulturno potrošništvo, nekakšno prešitje estetizirane ustvarjalnosti v najširšem pomenu (“kultura”) in neoliberalne ekonomije v, recimo temu, kulturni kapitalizem – če se naslonimo na razlage pojma kulturna industrija in zgodnje, precej pesimistične napovedi Theodorja Adorna –, ki ga sodobni menedžerji kulture pridno zamotavajo pod krinko kreativnih industrij, temelječih na vzdrževanju logike in pogojev prekarnega dela ter trženju vseh vidikov ustvarjalnosti, ob hkratni ohranitvi vertikalnih razmerij med potrošniškim občinstvom, podjetnimi ustvarjalci in upravljavskimi strukturami, kot so mestne občine, države in druge ideološke korporacije ter njihove satelitske nevladne organizacije.

 

Kultura kot izključevalni sistem

Kulturo kot samostalnik in kulturno kot pridevnik smo, kot ste najbrž opazili, postavili med narekovaje. Gre nam za to, da želimo opozoriti na zmotno rabo pojma, ki je sčasoma prispevala k depolitizaciji področja, ki naj bi bilo esencialnega pomena za slovensko družbo in kot takšno tudi slovi, zahvaljujoč znanim zgodovinskim raz­logom, češ da se je tukajšnja večinska nacija utemeljila skozi kulturo, predvsem pa prek prakticiranja njenih jezikovnih umetnostnih oblik, med katerimi prednjači pesništvo (pojav ni le slovenska specifika, je del tradicije, ki jo je vpeljal Fichte v svojih Govorih nemškemu narodu (1808), v katerih je kultura nekega naroda osnovno gonilo njegovega tako imenovanega prebujanja). Da je to prepričanje še vedno pomembna točka skupinske identifikacije t. i. kulturnikov, smo imeli priložnost videti pred kratkim, ko je t. i. kulturniška srenja izvedla protest proti preoblikovanju ministrstva za kulturo iz samostojne v nesamostojno administrativno enoto, v luči številnih varčevalnih ukrepov, ki jih uvajajo trenutni menedžerji družbe.

 

Protest, ki je potekal na Prešernov dan pred Cankarjevim domom, je pokazal, da je bila kulturniška frustracija zaradi vsesplošnega zmanjševanja javnih subvencij zavita predvsem v nacionalno utemeljeno nerganje, namesto da bi bila politično artikulirana v obrambo skupnega. Vendar kljub dejstvu, da je nekoč bila (sub)kultura osnova domnevno osvoboditvenih družbenih premikov v smislu emancipacije nacije, pozneje tudi agentka prodemokratične, a tudi prokapitalistične družbene spremembe (na primer v osemdesetih letih preteklega stoletja prek punkovskega gibanja v Sloveniji), danes – ravno zaradi te dediščine – ni več smiselno verjeti v tovrstne idealizirane podobe kulture kot osvoboditeljice in zaviralke represije. Ravno nasprotno.

 

Kultura je izgubila to svojo dvoumno in protislovno misijonarsko vlogo in, pričakovano, (p)ostala predvsem sredstvo zapeljevanja potrošnikov, saj ljudi niti ne želi več razsvetliti, temveč jim zgolj obljublja užitek in laska njihovim domnevnim potrebam; z drugimi besedami, današnja kultura nič več ne izpolnjuje realnih pričakovanj in potreb ljudi, marveč je njena funkcija v tem, da ustvarja vedno nove potrebe, zagotavljajoč ob tem trajno neizpolnitev realnih potreb. Opraviti imamo s kapitalskim razmerjem v in skozi kulturo, oziroma s kulturnim potrošništvom.

 

Razmere spominjajo na veliko nakupovalno središče, v katerem se police upogibajo pod težo mamljivega kulturnega blaga, ki pa se vsak dan menjavajo in s tem pri potrošnikih zgolj spodbujajo želje in nove potrebe, katerih izpolnitev in potešitev je nenehno preložena v prihodnost. Kultura je v tem kontekstu eden izmed ideoloških nad-sistemov, ki kar mimogrede vase posrka – ali z drugo besedo estetizira – vse umetniške dejavnosti, da bi jih naredila “kulturne”, to je “sprejemljive” oziroma upravljane, kontrolirane, instrumentalizirane, podrejene in ne nazadnje tržne. Kultura v medijskem diskurzu je potemtakem vsa tista umetnost, ki je sprejeta ali z drugimi besedami dovoljena s strani struktur, zadolženih za menedžerizacijo umetnosti. Preostanek umetnosti pa je kratko malo izključen.

 

Depolitizacija umetnosti skozi kulturo

Za vsakokratno depolitizacijo umetnosti skozi kulturo se vedno skriva cela vrsta mehanizmov, usmerjenih v razgradnjo skupnega. Pri tem imamo v mislih tisto specifično skupno, ki nastaja ali se ga spodbuja skozi raznotere umetniške (in ne kulturne) posege v realno. Tu moramo biti povsem natančni in reči, da ne gre za zgolj umetniške, temveč nujno za umetniško-aktivistične performativne posege, ki edini zares učinkovito zarežejo v aktualno socialno problematiko. Nujna značilnost oziroma pogoj tovrstnih posegov je nastanek kritične umetnine (ki seveda ni nujno neka materialna oziroma fizično otipljiva stvaritev). Ta – po navadi v obliki javno dostopnega procesa, instalacije ali živega performansa – zmeraj omogoča komurkoli, da vstopi kjerkoli, kar ponazarja in tudi omogoča razumevanje in prakticiranje politike v njenem bistvu, v skladu s predlogom Jacquesa Rancièra. Dejstvo je, da so danes tovrstne stvaritve individualnega ali skupinskega prizadevanja precej redke.

 

Drugo pomembno dejstvo je, da niti tradicionalno, konservativno poimenovanje teh praks z besedo umetnost ne ustreza njihovi obliki, niti njihovem pomenu, učinku oziroma politični zasnovi. Imamo torej veliko težavo že z uporabo besede umetnost, ker je njen pomen močno kontaminiran, nevtraliziran in sfriziran s strani umet­nostnega sistema (podsistema kulturnega nad-sistema, če smemo malo poenostaviti), ki je trenutno v svojem bistvu hiper-neoliberalen. Kljub temu jo je moč vzeti v rabo v nekem relativiziranem, drugačnem pomenu, z referencami na politično, aktivistično oziroma kritično – torej neodtujeno – umetnost, in se potlej ne bati njene “kontinuitete”.

 

Pomeni besede kultura v službi menedžerske paradigme

Z besedo kultura je drugače. Za konceptom kulture se namreč vali velika gmota različnih totalitarnih pomenov, ki v sedanji obliki in s sedanjimi nameni nikakor ne sodijo v emancipatorni besednjak. So pa sestavni del menedžerske paradigme, ki je vpeljala kulturo, zadnje čase predvsem skozi multikulturalizem, kot nekakšno mašilo med ustaljenimi postopki razgradnje vseh tistih elementov družbene blaginje, ki so bili globalno priborjeni v desetletjih po drugi svetovni vojni. Biti kulturen tako pomeni biti umeščen, kategoriziran, normaliziran, civiliziran, vstavljen v navidezno pluralističen družbeni mozaik večkulturnosti, utemeljen v antropologiji, kulturologiji, ekonomiji, pravu in sociologiji. V tem mozaiku različne kulture domnevno sobivajo druga poleg druge, se kdaj pa kdaj med seboj dopolnjujejo, vse pod budnim očesom kulturnega menedžmenta, ki skrbi za nemoteno, všečno delovanje kompleksnega multikulturnega sistema, katerega bistvena značilnost je v resnici sistemska segregacija. Ta v svojem bistvu rasistična kulturna paradigma ostaja še kako živa, kar povsem sovpada z vladavino prava in pravnega realizma, ki temelji na varljivem konceptu človekovih (a pravzaprav zgolj državljanovih) pravic kot domnevno univerzalnih varovalk demokratičnosti kapitalo-parlamentarizma.

 

Beseda kultura tako posrka vase marsikaj, saj zavzame nepregleden kup raznorodnih pomenov, od kulinarike prek bontona do visoke (sistemsko priznane) umetnosti in tudi samih medijev. Ti delujejo izrazito konvencionalno, ko vse tovrstne vsebine stlačijo v ločene, getoizirane vsebinske celote in jih s tem neizogibno odtujijo od realnega življenja oziroma depolitizirajo (oddaje o in za kulturo, kulturne rubrike, kulturne novičke ipd.). V besedi kultura je, poleg različnih umetnosti in estradnih aktivnosti, skoncentrirano neverjetno veliko idej o civilizirani (zahodni) družbi oziroma o tem, kakšna naj bo videti ta družba navzven, kako se bo kazala njenim prebivalcem in tudi prebivalcem drugih družb (kultur!). Kultura je, rekli bi, neka zunanja estetika družbe, ali bolje, kontrolirane, zaprte družbe, družbe, ki ne omogoča polne družbene interakcije v skupnem oziroma jo zatira s tem, da posameznikom preprečuje prost, na enakosti med ljudmi temelječ dostop do skupno ustvarjenih dobrin.

 

Dizajn informacij

Pomembno vlogo pri tej estetizaciji kulture igrajo množični mediji v korporativni ali državni lasti. Sem sodijo tudi t. i. javni mediji, ki jih nikakor ne moremo enačiti s skupnimi. Tu imamo v mislih predvsem načine, pristope in metode medijske obdelave “kulturnih dogodkov”, v katerih je moč zaznati številne mehanizme bolj ali manj pretanjene in prikrite normalizacije vsega, kar je kritično, torej emancipatorno, osvobajajoče. Tako se srečujemo z dobesednim dizajnom informacij, ki jih ustvarjalci medijskih vsebin, bodisi televizijskih, radijskih, časopisnih ali internetnih, pogosto poljubno vstavljajo, lepijo, dodajajo in odvzemajo iz konteksta nekega dogodka. Sami dogodki oziroma njihovi protagonisti so se temu modusu že precej prilagodili na način, da že sami vnaprej ustvarjajo ustrezne pogoje za tovrstno medijsko obravnavo!

 

V praksi to pomeni neizogibnost angažmaja oseb, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostjo (kar v resnici pomeni z mediji), ki jih mora imeti vsak kulturni producent. Vloga piarovcev je prej ko ne banalna, saj v resnici skrbijo za vzdrževanje kontaktov s predstavniki medijev, ki naj rezultirajo s čim več “medijskimi odzivi” na vsakokraten dogodek v organizaciji nekega producenta. Samoumevnost takšne konstelacije je že tako močno ukoreninjena, da bo najbrž videti odveč, da se sploh lotevamo prevpraševanja. A kar želimo povedati, je to, da je z menedžerizacijo odnosov z javnostjo prišlo do popolne instrumentalizacije oziroma umetelnega grajenja odnosa z “javnostjo”. Takšna javnost je neka abstraktna, nepregledna kategorija, ki naj bi označevala neinformirano množico “na drugi strani”, medtem ko “mi” (producenti, piarovci, kulturniki, umetniki) stojimo na drugi strani črte, ki nas deli od te fiktivne javnosti. “Mi”, pripadniki umetnostnega sistema, smo tako rekoč nekaj več, saj smo specializirani za delovanje v kulturi, za naslavljanje “javnosti” pa uporabljamo posrednike. Težava je v tem, ker je ta “javnost” naše potencialno občinstvo. V tej specializaciji, ki proizvaja ločevanje med “mi” in “oni”, je torej izrazito antisocialna, se zrcali osnovni problem delovanja današnjega kulturnega sistema.

 

Kultura je v resnici radikalno medializirana

Mediji naj bi, tako se zdi, odigrali pozitivno vlogo premostitve med potrebami kulturnih operaterjev in publike. Vendar je v sedanji konstelaciji njihova premostitvena vloga vse prej kot povezovalna, kaj šele, da bi odpirala polje skupnega, razen seveda pri redkih izjemah; vendar v teh primerih ne govorimo več o poglavitnem medijskem diskurzu. Sedanji učinek delovanja dominantnih medijev v kulturi je kvečjemu minimalno informativni. Nekateri medijski kanali nudijo pač osnovne informacije o dogodkih, ki jim jih po navadi servirajo sami protagonisti dogodkov. Njihova vloga je banalno posredovalna, komunikacija poteka v eno smer, od zgoraj navzdol, ob tem so pa tako posredovane informacije tako ali drugače plačljive. Kultura je v resnici radikalno medializirana, saj informacijski zemljevid “kulturnih dogodkov” ustvarjajo in oblikujejo predvsem večinski mediji. Tisti torej, ki zastopajo suvereno moč kapitala in njegove uslužbenke, neoliberalne države.

 

Takšno medijsko stanje posredno vpliva tudi na nižanje standardov strokovne kritike v umetnosti, ki je skorajda izključno zastopana v specializiranih strokovnih revijah. Neoliberalna država teh revij ne bere, kmalu pa jih bo, kot kaže, tudi prenehala financirati. To je pa jasen znak, da mora kritika priti iz strokovnih krogov v zunanji svet, če malo poenostavimo, saj tudi ekskluzivna strokovnost, strokovnost per se, veliko prispeva k omenjeni estetizaciji.

 

Zavrnitev neoliberalnega medijskega diskurza

Medializirana kultura uspešno zabriše umetniške dogodke v neko neprepoznavno, nepristno obliko. A večina umetnikov nima posebnih težav, ko privoli v veljavna pravila medializacije. To je nedvomno treba prepoznati kot sindrom depolitizacije samih teh protagonistov. Medializacija sicer depolitizira umetniško delo, vendar je pri tem ključni problem v samih depolitiziranih protagonistih umetniškega dela, ki soustvarjajo takšne razmere in, posledično, ustrezne umetnine. Ravno njihova privolitev v menedžerske pogoje umetnostnega sistema je tisti ključni moment, ki v resnici spodbuja nadaljnjo kulturalizacijo umetnosti. Ker šele kulturalizirana umetnost postane Umetnost z veliko začetnico, to je umetnost, ki je del umetnostnega sistema neoliberalizma. Izhodiščna točka emancipacije je potemtakem točka nepreklicnega odhoda iz kulture. To hkrati nujno pomeni opustitev koncepta umetnosti-kot-jo-poznamo, torej instrumentalizirane sodobne umetnosti. Mora se torej nujno zgoditi tovrstna dezidentifikacija protagonistov umetnosti, določen odstop od ustaljenega hierarhičnega produkcijskega in distribucijskega načina, da se posledično ustvarijo pogoji osvoboditve.

 

Resnično aktivistične umetniške prakse se v svojem bis­tvu ne zmenijo za kulturo, saj se kratko malo ne morejo in ne želijo podrediti njenim izključevalnim upravljavskim konceptom. Ko naredijo rez v njeno hipermedializirano tkivo, ko izstopijo iz njenih utrjenih pravil in jih prekršijo – in to morajo ultimativno storiti! – šele takrat lahko delujejo emancipatorno. To seveda ne pomeni, da so mediji umetnosti tuji, ne nazadnje je že sama umetnost določen kompleksni interaktivni medij, specifična prenašalka vrste informacij in raziskovalka vizij in zahtev skupnega. Zato ima umetnost – aktivistična umetnost – možnost bolje razumeti medije, jih spreobračati in nanovo izumljati, kar tudi že počne. Ima tudi veliko priložnosti za takšna ali drugačna subvertiranja obstoječih medijskih kanalov in se jih že od nekdaj tudi poslužuje.

 

Velika kriza kulturnega sistema

To seveda govori o veliki krizi kulturnega sistema, v katerega je hermetično zaprta vsa za kapitalizem sprejemljiva umetnost, tudi takrat, ko je videti povsem prosta kakršnihkoli utesnjevalnih vezi in ko se jo kot takšno skuša predstaviti in prodati v imenu poskusov upravičevanja neoliberalne svobode.

 

Ta sprejeta, kulturalizirana umetnost, ki jo mediji pridno podpirajo, je morda najbolj etično oporečna veja neoliberalnega gospostva, njegova slaba vest, a hkrati eno izmed njegovih najnevarnejših orožij. Zato, ker v svojem estetskem ovitku zakriva svoj resnični plašni obraz, ki se, razumljivo, boji osvoboditve tako same sebe kot skupnega, ki ga ves čas navidezno naslavlja in utrjuje, v resnici pa ga aktivno razgrajuje. V tej navideznosti naslavljanja skupnega – s pomembno podporo medijev – je nakopičen njen nevarni uničevalni naboj.

 

Zaradi tega sta smoter in družbeni učinek delovanja medijev, ki se lotevajo obravnav umetnosti in jih naredijo vidnim z etičnega vidika, tako zelo pomembna. Vendar je v tem trenutku še bolj pomembna gesta odmika od neoliberalnega medijskega polja: odhod iz kulture pomeni lahko zahtevo po reapriproaciji medijev, po prilastitvi nekoč ali potencialno skupnih komunikacijskih virov (dober primer je aktualni globalni upor proti omejevanju svobodne uporabe interneta, proti Acti), hkrati pa zahteva izumljanje in ustvarjanje novih povezovalnih komunikacijskih načinov in poti, vključno z ustanavljanjem novih skupnih medijev, ki učinkovito odgovarjajo potrebam žive demokracije svobodnih ljudi.

 

Odhod iz kulture je v tem trenutku izjemno zahtevna, vendar osvobajajoča gesta par excellence.

 

…………………

Članek je objavila Medijska preža.

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.