Dezidentifikacija so-udeležencev performativne situacije omogoča pretočne variacije telesnih izkustev, ki so osvobojena spon specializacij znotraj “polja performansa” – igralke, kritika, performerja, plesalke, dramaturginje, producenta itd. Ta zelo zahteven položaj dehierarhizira tako kriticizem kot performativno dejanje in spodbuja eksperimentalno ustvarjalno iskanje vezi med sistemsko/nezavedno razdeljenimi oblikami ustvarjalnosti ter jih potencialno uteleša v performativni diskurz onkraj zaprtega krogotoka prevladujoče umetnostne produkcije obstoječega. Med fragmenti petih sodobnih performansov, ki raziskujejo in/ali relativizirajo odnose med občinstvom, kritiki, performerkami in oblikovalci konceptov, želimo v tem prispevku afirmirati kritično percepcijo funkcije kritike (kriticizma) v performativni situaciji. V predlaganem kontekstu je utelešena kritika značilnost živega in nenehno spreminjajočega se kolaža performativnih teles, ki so dejavno udeležena v neki tukaj-zdaj disenzualni situaciji in stremijo prej k vzpostavitvi govora (ki vznikne v performansu kot eksperimentu) kot predstavitve (umetniškega izdelka, blaga, spektakla).

 

Ključne besede in naslovi: dezidentifikacija, subjektivacija, kolaž, podaljšek odra (odrskega), disenzualnost, govor, In tako dalje in tako naprej, Ka-boom, Tega nihče ne bi smel videti, De repente fica tudo preto de gente, Kompleks Ristić.

 
O utelešenju kritike v performansu (.pdf)

 

Članek je objavil Amfiteater.

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.