Avtobiografski roman Histoire de la violence iz leta 2016 je svež in pomemben prispevek Édouarda Louisa k razumevanju fenomena nasilja z razrednega in psihološkega vidika. Režijski pristop Ivice Buljana temelji na spoštovanju tega besedila in navezavi na lokalni medijski kontekst v uvodnem in zaključnem delu predstave. Njena značilnost je hkratnost členitve nasilja kot pomembne sestavine družbe neenakosti in poudarjanja njegove libidinalne plati.

Razčlemba fenomena in poskus vpogleda v ozadje manifestacij nasilnosti tu nista analitska v matematičnem smislu (po formuli “temu je tako, ker izhaja iz onega”), analiza se raje vzpostavlja v nekem drugem ali tretjem planu, material zanjo pa nastaja kontinuirano (se črpa, gnete, premleva) predvsem na ravni čutnega. S tem je dosežena odprtost perspektive, poudarjena je možnost različnih pogledov na nasilnost, ohranjena je kompleksnost vprašanj, ki se zastavljajo, in odgovorov nanj. Tako se predstava, za razliko od denimo Frljićevega Našega nasilja in vašega nasilja, izogne posploševalnem poenotenju občinstva, čeprav ga naslavlja tudi direktno, na ravni geste, provocira pa z golo silovitostjo akcije namesto z didaktičnostjo izjavljanja.

Nekaj ključnih izjav ali besed so revščina je brutalna, bolje biti nor kot mrtev (kar btw spominja na Bolje biti pijan nego star Plavega orkestra), razkol v lajfu, neznanec, kompulzivni rasizem policije, strah. Te izjave/besede delujejo v svojevrstnem navzkrižju, se med seboj stikajo, a nikoli povsem, korespondirajo kot replike, ki to niso. Tekst je raje interpretativno nakazan, skiciran, kot ponazorjen, in kot tak je hvaležen raster za utelesitev podob in izostritev izjavljanja. A ključni preboj naredi izrazito fizična razsežnost izvajanja, v lovljenju ravnotežja med govorjenjem in gibom pa sem imel občutek, da bi tudi z manj besedami bil dosežen enak učinek.

Prav prevladujoče fizičen pristop, ki vztrajno stopnjuje čustveno intenziteto zgodbe, podaja realne nastavke za pluralnost premisleka; poudarek je na besedi realne, saj je v tem primeru bilo skoraj nujno izpostaviti (in v živo vzpostaviti) dejanskost (fiziko, posledice, vzdušja, situacije) nasilnega razmerja. Že prvi vstop dveh osrednjih protagonistov, ki se izide v posilstvo, je neizprosno verističen. Petja Labović in Benjamin Krnetić sta svojo zahtevno “sparing” nalogo, ki temelji na razgaljanju in vsestranskemu razpiranju psihologije osrednjih likov med celotno predstavo, reševala s polno močjo in dovolj značajskimi odtenki. Vztrajanje pri razgaljanju od začetka do konca je po eni strani bilo v podporo preglednosti poentiranja na ravni teksta, po drugi pa je vzpostavilo zgovoren kontrast med protagonisti, ki jih poleg omenjenega dvojca igrata Ana Dolinar Horvat in Robert Waltl. Ta kontrast uspešno poudarja trčenje intimnega (kompleksnost ljubezenskega in seksualnega razmerja) in družbenega (konvencije, prepovedi, aparatusi).

Zgodovina nasilja opominja na dejstvo, da nereflektirana nasilnost, vkoreninjena v psihologiji odraščanja, poraja potencialno travmatično vedenje odraslega (tako Drugega kot Nedrugega). Uprizoritev afirmira širok premislek o nasilju v nas z usmerjanjem pozornosti na našo intimo, globoke strasti, impulze, želje in (ne)predelana čustva – z nujnim poudarkom na njihovi pogosto zatrti nenormativni seksualni plati.

…………………

Édouard Louis: Zgodovina nasilja. Režija: Ivica Buljan. Koprodukcija: Mini teater in Mestno gledališče Ptuj. Mini teater, 31. mar. 2019.

Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal