Smrt boga in otrok: Rane. Glasbeni video. Režija: Aron Horvath Botka. YouTube, 14. jan. 2018. Produkcija: SBO + A Atalanta.

 

Sežig zastave Slovenije v video spotu Rane je le delček potentnega kolaža podob, ki med ogledom prehaja v meta-situacijo, je pravzaprav nekaj samoumevnega in to ravno zato, ker je sfuran by the way. Zastava je zgorela, prihodnost je meglena, sedanjost je tricky zajebana, a tudi seksi, če si jo pač na zasebni ravni (kar je edino možno) tako zastaviš. Seveda so vsepovsod omejitve/prepovedi – lepo jih povzame flash grafita »država je zapor« –, a to še ne pomeni, da kršitve pravil niso uresničljive. Bolj gre za vprašanje cene vstopa v nedovoljeno.

Cena je vsekakor tudi razkroj mladosti (»mladosti« v smislu širokega potenciala zgodnjih človekovih let) v družbi, ki na vsakem koraku glorificira večno mladost, a le na ravni komodificirane forme (podobe, videza, ideala), medtem ko sistemsko zatira njen divji, razuzdan, revolucionaren potencial. Smrt boga in otrok to stanje lepo povzamejo: »unič svojo mladost«. Ta punkovska izjava se povezuje, prepleta in pogovarja z mojim/tvojim punkom.

Pred časom nas je s problematiko mladostništva v kapitalizmu soočila predstava Tik pred revolucijo: mladost, ki, tako kot Rane, izraža določen obup; imenovati ga generacijski bi bilo preveč posplošeno, bolj gre za obup razrednega značaja (bogataši na položajih moči načeloma ne govorijo, da je država zapor), zaradi tako imenovane brezperspektivnosti. A Rane v resnici odpirajo vprašanje kvalitete te manjkajoče perspektivnosti. Ali je izmikajoča se svetla prihodnost zares to, da končaš faks, najdeš job, zaslužiš za kredit in zaživiš meščansko življenje para z otroki? »Premlad, da bi ostal z njo,« pravi Smrt boga in otrok – in se na ravni geste odrine v neznano.

V neznano, v tvegano, v neraziskano, v avanturo, v gnusno, v pohotno, v obrobno, v zakotno, v prepovedano. Tu »nema labavo,« nikako(r) ne. Tu se razbremenimo, spustimo zavore, se podamo v escape. »Ali kad je skinem iz Armani Emporija / u krevetu je ispod mene inferiornija,« rapa Rasta, SBO pa ga napol citira (»euforija / mala inferiornija«) in ga polinka s Siddharto (»kolkim se rodi najlepši otrok / edini k s tvoje rane liže kri«). V tovrstnih besedilnih spojih in premostitvah, v kolažu referenc na ravni teksta in tudi mešanja jezikov, se razvija vse in nič, tako sporočilo kot tisto neulovljivo, nekakšen melahnolično napaljen empty space. Treba ga je nekako zapolnit (»fleša, fleša, fleša«) ali pač ne (»razdiralec družin domov«).

SBO ne izumlja (t)rapa, da bi afirmiral trash (o navideznosti trapovske subverzivnosti: Knjiga postanka 18-19 ili kako se branila trap kuća), temveč med trapanjem plava v kompiliranem trashu.

Užitek v trashu (in v seksu, razvratu, neraziskanemu itd.) – ki si ga (podzavestno) želijo tudi vampirji, ki se oportunistično lepijo na kontrakulturo, ker jih magnetsko privlačijo odmiki od obstoječega, a se jim ne smejo prepustiti – terja pripadnost gangu, familiji, mafiji, predvsem na simbolni ravni. Ta pripadnost je povsem drugačne kvalitete od pripadnosti nepovratno anitiseksi združbam birokratov, marketingarjev, kulturnikov, nevladnikov, profiaktivistov itd. Trash gang diha kreativnost rizomatskega značaja. Rane Smrti boga in otrok to odražajo in situ in iz samih sebe (nikakor pa ne na kvazi anarho način »od spodaj«, ki pravzaprav hrani tisto »zgoraj«), pri čemer jim je trapovski beat/mood le material in prodorno komunikacijsko orodje.

Performativno videa Rane je fragmentirano, razbito in spet sestavljeno, da bi bilo vnovič razbito: učinek performansa izhaja iz igre s povezovanjem fragmentov v alegorijo uničevanja in istočasnih manifestacij strasti, ki prekipeva in se tudi pretaka v užitek ter njegove neizogibne posledice. Vse to izhaja iz akcije seksi teles (v hoodovskem in off-urbanem okolju in kontekstu), ki po zaslugi montaže prehaja v asociativne prebliske. Zlepljenka izžareva/odraža osebne statemente v skupnem kontekstu, iskreno in nepretenciozno igro erosa in tanatosa: igrali se bomo, dokler se lahko; izživel(i) bom(o) svoj/naš escape.

Upor je žurka in žurka je upor, ki nikoli ne bo »uspel«, kar je njegova paradoksalna kvaliteta. Za nekatere nemogoča povezava, za druge del vsakdanjega življenja. Everything is everything, trap se pogovarja s punkom, ki se druži s popom, ki se … A vzeli si ga bomo lagano, ane … »idemo« (fraza iz pesmi Tipi so pičke) dalje.