Igralec naj bi nagovarjal gledalce. Kako igrati pred prazno ali, bolje, izpraznjeno dvorano? Je Beckettov “nadaljeval bom” za igralca še uresničljiv?

 

Ionesco je s Stoli leta 1951 opozoril na napredujoči sindrom trganja medčloveških vezi in z njim povezani aktualni fenomen gledališča brez gledalcev. V Slabi družbi je nekaj časa v fokusu nemi lik oziroma (proletarsko) rdeča pelerina. Sedi sredi prispodobe praznega avditorija, ki ga igralec sestavi iz zložljivih stolov, na odru. Alter ego se je opredmetil, upodobil, je okamnel, onemel, rekel nič in poudaril razsežnost neslišnega.

 

Staroatensko gledališče je bilo oblika socializacije, zahodno pa je le privid močno posredovane oziroma odtujene socializacije. Ali se ni ravno zaradi te odtujitve znašlo na točki nič?

 

Weisov solo sem gledal pred premiero. Na vajah po navadi ni občinstva, a v času prohibicije je precej verjetno, da ga ne bo niti na (morebitni) premierni izvedbi, saj bo morda zgolj spletno predvajana. Izvedba, ki je bila do nedavnega predvidljiva reč, je zdaj ena sama negotovost. Ker je dostop v dvorane enkrat prepovedan, drugič pa močno omejen, je tudi sam smisel publike predrugačen. Obiskovalci so podvrženi strogemu štetju. Števila, ki jih določa odtujena upravna instanca, odpravljajo svobodo javnega zbiranja in disciplinirajo prisotnost.

 

Za socializacijo je pomembno naključje; neznanca srečamo večinoma po naključju; gibanje v množici omogoča naključna srečanja, medtem ko v restriktivne prostore ne more vstopiti kdorkoli; razredčena publika je publika poenotenih: vsi imajo primerno telesno temperaturo, so ustrezno razkuženi in posedeni narazen, nihče ne štrli ven. Poenoteni so pripravljeni na odsotnost samih sebe med gledanjem, kar je del pravno zavezujočega režima panoptikona. Z njim gledališče očitno nima večjih težav, saj mu molče dopušča pronicanje v svoje prostore in tudi samo podpira inženirstvo občinstva.

 

Hlad avtoritarnega ustroja, ki ga mazohistično vzdržujemo, je hitro vdrl v normalizirane prostore umetnosti. Če kaj lahko nadzoruješ, je to oder, mar ne. Zdaj morda bolje razumemo Adornovo izjavo, da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarsko početje. Obdani z rezilno žico, priprti v obroču Poti ob žici, odrezani od naključja, (samo)prisiljeni v poslušnost, na varnem le v svojih domovih. Ali dojemamo, da nikjer nismo na varnem? In da to samo po sebi ni slabo.

 

S tehnološkega vidika ponuja oder umetniku varno zavetje. Je obet varnosti, v katero vstopa neka ustvarjalnost, praviloma negotova v sebi zaradi tveganja, ki se mu izpostavlja. A obet varnosti je nujno povezan z upravljavskim ozadjem odra in, širše, z vpetostjo umetnosti v hierarhično polje kulture. Negotovost kreativnosti je tudi anticipacija ne-varnosti, v kateri lahko nastane umetniški prelom. Umetniška dela nas zares premaknejo le takrat, ko kršijo standarde, pravila in kanone polja kulture, tako v objemu odra kot zunaj njega.

 

Med aktualnim umikanjem odrskega režima vase oziroma med izginotjem gledališča se bodo nekateri umetniki čedalje pogosteje spraševali, kaj in kako lahko počnejo zunaj tega režima. Ena možnost je inovativno samoorganizirano delovanje, ki se izogiba (gledališki) hierarhiji.

 

Slaba družba je odraz prelomnice, na kateri smo. Weis preizkuša lastno rutino, poskuša osmisliti bivanje na odru “kljub vsemu”, morda tudi ugotoviti, zakaj sploh vztrajati v frustrirajoči gledališki škatli. Kaže nam odvečnost vsega, kar smo vajeni gledati, z odrom, nad katerim nihajo odvečni električni kabli, vred. Gledalcev ne nagovarja, le zakaj bi jih, interaktiven je s samim seboj. Priokus absurda nas spomni, da smo sredi ponovitve nečesa že videnega. Ni namreč prvič, da se mora umetnost ustaviti zaradi te ali one vojne. V tovrstnih razmerah je toliko pomembneje uvideti kontekst in biti matematično jasen: ker je gledališče del ustroja, temelječega na ekonomski “rasti”, in ker se ta ustroj pravkar sesuva vase, se sesuva tudi gledališče. V hiperkomodificiranem svetu je fizični prostor umetnosti – nečesa izrazito nematerialnega, ki se občasno pojavlja v materialističnem okviru gledališke institucije – radikalno skrčen.

 

Sistem se je izpel, zato se vnovič preobraža. A tudi sredi medikaliziane “realnosti” je le mogoče peti. Parola “the show must go on” arhaično odzvanja iz ozadja, kot bi jo kdo pozabil izklopiti. Predstava v času, ko ni čas za predstave, je lahko revolucionarna, kar pomeni tudi, da ni (le) predstava. Performans iz offa ni alternativa (v) matrixu, performans iz offa je stvar preživetja med poskusi utelešenja poïesisa.

 

Weisova zamisel morda odraža njegovo obupanost nad tistim, kar mu je kot umetniku dano, da odkrije, utelesi in sporoči. Za hip ozvoči lastno srce, njegovo utripanje je edino besedilo predstave, opomnik, rez. Stati inu obstati, življenje se krči, oder je nepomemben, v zunanjost je treba vstopati od znotraj. Sedeži so v vrstah in narazen, po Pravilu. Sedeži bodo vsak čas razmetani, evo, so na kupu, so le gmotna škoda, treba jih bo odnesti ven, se jih otresti, kot se otreseš neznosnega bremena, oder je treba izprazniti, razkužiti in zapreti, treba ga je zakleniti, pozabiti, treba je oditi, celo izginiti, se utišati, bes ni produktiven, v gledališču vendarle mora biti red, ne potrebujemo razdejanja, dejanj pa tudi ne več, to je konec, še zadnji tresk vrat, konec igre.

 

Razdalja med gledalci in izvajalci je stara zakonitost zahodnega gledališča, varnostna razdalja pa nova. Gledališče brez gledalcev se zapira, se poskuša ekranizirati, ne zanima ga skupno, vztraja pri egoizmu prezence. Virtualno uprizarjanje je mogoče, mogoče je tudi še naprej negovati dolgčas postdramskega. Življenje pa je le v nas, utripa od znotraj navzven, zato gremo drugam, čez oder, bit kdorkoli.

 

 

…………………

Vito Weis: Slaba družba. Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče, Maska) in Moment. Nova pošta, Ljubljana, 16. 12. 2020.

 

…………………

Objavljeno v Gledališkem listu Slovenskega mladinskega gledališča, Maske in Momenta, sezona 2020/21, št. 1, april 2021, str. 13-14.

performans lahko podprete s prostovoljnim prispevkom (paypal, kartica) ali pa pišite za dogovor. Hvala, ker berete in prispevate po svojih močeh.