Dve predstavi na desetem CoFestivalu. Ena radikalno kontemplativna, dovršen odrski izdelek za gostovanja po svetu, druga predana osveščanju prisotnosti in interakciji z občinstvom. Različnost dveh ustvarjalnih pristopov in problematika gledanja v represivnem gibalnem režimu “zunanjosti” sta povod za ta esej.

Ion Hristosa Papadopoulosa (nehote) odpira čustvena stanja, izhajajoča iz ranljivosti, utesnjenosti in zamejenosti telesa. Plesalci in plesalke tako rekoč lebdijo v onstranski zvočnosvetlobni krajini, povečini v agregatnih formacijah, pri čemer so repeticija, ritmika in neustavljivost ključne značilnosti njihovega (tehnično brezhibnega in izjemno lepega!) valovanja, utripanja in vibriranja. Ne (le) zato, ker zasedba prihaja iz Grčije, se med ogledom zvrstijo asociacije na specialno vojno, v kateri živimo, oziroma na mizansceno že precej razodetega matrixa, v katerem se prebežniški horor meša z normalizirano vizijo zaporniškega vsakdanjika, upravičenega s “kugo fantazem” (ta Žižkov izraz je lahko drugo ime teatra absurda, v katerem živimo). Obenem je v koreografiji mogoče ugledati tudi nekaj povsem drugega, nekaj električnega, fizikalnega in kemičnega, kar ni neposredno povezano z družbenim niti s funkcijo plesnega fizisa, saj so plesalke/plesalci vešče reducirani na posamične ione v interakciji: enkrat se magnetno združijo v molekulo, drugič so samostojni, a zmeraj soodvisni. Neživo živi in obratno, v lastnih ali skupnih orbitah, diferenca med živim in neživim je zabrisana.

Uporabljena fraza “med ogledom” pomeni, da smo sedeli in (frontalno) gledali, morda tudi jokali, se smejali, da smo prišli in odšli. Nekaj smo si ogledali v nekem kontekstu in prostoru, a tudi v lastnem notranjem prostoru. Vsak zdaj je čas, prostor Snježane Premuš pa si ne želi frontalnosti opazovanja nastopajočih, temveč približevanje k intimi notranjosti. Da to doseže organizira prostor dvorane tako, da ga razdeli na vsebinske celote ali postaje. Občinstvo in izvajalci zasedejo oder in avditorij, ki sta združena v celoto, med predstavo pa se je mogoče prosto premikati. Otok s tehničnim osebjem nas spominja, da še vedno imamo opravka z neke vrste predstavitvijo, prav tako vodena svetloba in zvok, ki izvajalcem služita kot markacija za kazanje vnaprej pripravljenih gibalnih elementov ali pa hipno ustvarjenih gest. Želja po ambientalnem vzdušju je očitna in tudi težnja po odmiku od običajnega režima uprizarjanja, dosežena je dragocena sprostitev pogleda. A predstava je najbrž prekratka za dosego polnega doživetja zdajšnjosti iz njenega naslova. V kakšnem dnevu ali dveh, pa ne v smislu durational performansa, temveč v pomenu sobivanja in sogibanja – ne nujno v scenskem prostoru in ne nujno s tehnično navlako (torej onstran tehničnega kanona) –, bi verjetneje prišlo do globlje potopitve vseh prisotnih v idejno nakazano transcendenco (z manj opazovanja in več angažmaja), naslovni moto pa bi se lahko konkretneje utelešal.

Ion se drži prezentacijskega koda medtem ko odpira gibalne perspektive tako inhibiranega kot osvobojenega življenja/gibanja. Ostaja na distanci, kot eksponat, razprši se v eter, tako rekoč v vesolje (nezavednega), pleni in privlači kot zagonetka. Plesalci pa nas z odra večinoma opazujejo, kot gledališki igralci, ki le redko obrnejo hrbet publiki. Zanimivo bi bilo doživeti “spuščanje” njihovega gibanja s trona odra med ljudi. Vsak zdaj je čas, prostor je ta korak že naredil, želi si pa vpeljati drugačno relacijskost v prostor, ki je primarno (kanonsko) namenjen frontalnem opazovanju. Je to v takem prostoru izvedljivo ali pa je le vir (od)večne frustracije?

Tenzijskost v samem slogu prve predstave in “sprostitev kot takšna”, ki je vtkana v drugo … Umiritev na koncu predstave Vsak zdaj je čas, prostor je tisto, kar na polno dela v prid njeni ideji: tišina in ustavitev gibanja nas na en način postavita v pozicijo, da zares začutimo točno ta čas-prostor in prav ta zdaj. Vse pred tem zaključkom je bilo le priprava za nekaj trenutkov posameznih/osebnih ponotranjenih zdajšnjosti; zdajšnjosti, kot ustavitve časa (in odprave vsakršnih meritev), ki kljubuje stvarnosti, ki je natančno izmerjena oziroma podvržena diktatu števila …

… stvarnosti zaznamovani s sanitarno diktaturo, ki le poudarja ločnico med publiko in umetniki. Dopustili smo, kot skupnost, da je za vstop v javne prostore zahtevan ausweis. Nekateri so se s segregacijo sprijaznili, soustvarjajo jo aktivno ali pasivno, nekateri pa niso. Apartheid le opominja na dejstvo, da je bila redukcija vsakršne udeležbe na gledanje – kot temelj industrije spektakla – že zdavnaj standardizirana kot del vsesplošne nevtralizacije potenciala socializacije (sploh v polju kulture).

Odločiti se: ponuditi delo na ogled ali biti delo, sprijazniti se z dominantnim nekrorežimom ali izvajati tako, da je gledanje le eno v kompleksu početij v tistem hepeningu, ki zagotavlja možnost biti (in se odmika od globoko skorumpirane prezentacijske agende).

Biti dejanje in biti v dejanju pomeni najprej notranjo (v sebi) odpravo delitve na izvajanje (enosmerno predstavitev) in neizvajanje (voajersko opazovanje). Širše, pomeni radikalno vključevalnost (afirmacijo prostorov in odnosov solidarnosti ter samoorganizacije kot načina mehčanja posestniško naravnanega ega). In najširše, radikalna inkluzivnost je stvar umetnosti kot prekrškovne metagovorice, kot užitka v (raz)estetizirani prekoračitvi prepovedi, in hkrati stvar razumevanja militantnosti delavskega nerazreda oziroma multitudnega gibanja (in gibanja v vseh pomenih) vseh etiketiranih.

Gledati ali biti, gledati in biti, biti.

…………………

#cofestival #ion #vsakzdajječasprostor

Hristos Papadopoulos (Christos Papadopoulos): Ion. Produkcija: Onassis Stegi. CoFestival, Kino Šiška, 1. dec. 2021.
Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor. Produkcija: Zavod Federacija in Nomad Dance Academy Slovenija. CoFestival, Kino Šiška, 1. dec. 2021.

performans lahko podprete s prostovoljnim prispevkom (paypal, kartica) ali pa pišite za dogovor. Hvala, ker berete in prispevate po svojih močeh.