Pogovori o ljubezni. Avtorski projekt. Režija: Jernej Lorenci. Koprodukcija: SNG Drama Ljubljana in Kraljevsko pozorište Zetski dom Cetinje. Drama Ljubljana, 12. okt. 2019, premiera.

 

Pogovarjamo se o ljubezni ne da bi izgovorili ljubim te.

Pogovor je večplasten, sproža plastenje pomenov in kopičenje asociacij, a hkrati pušča vtis zamaknjene dvodimenzionalnosti, nekakšne shematskosti, skoraj matematičnosti, členitve, ki nas po svoje odmika od teme zavoljo širšega vpogleda vanjo.

Pogovarjamo se v vsaj štirih jezikih. Jezikovno navzkrižje ni v službi odprave imaginarne jezikovne ločnice, temveč razpiranja pojmovanja fenomena ljubezni, med premetavanjem med epohami in balkanskimi, apeninskimi, ilirskimi, alpskimi, dinarskimi in še kakšnimi miti.

Sopostavljanje tako rekoč ene in iste v bistvu enolične govorice, izgovorjene v različnih jezikih, je ključna uprizoritvena strategija. Na besedilnih križiščih in presečiščih nenehno vznikajo zgovorni znaki, ki se razvijajo v potencialna oporišča gledalčeve meditacije. Prevajanje je hkrati antiprevajanje, besedilo pa hkrati pomembno in nepomembno. Zgodba je nedokončana, vendar že vnaprej zaključena. Ljubezen se nenehno izmika, to joj je u krvi.

Nedvomno je tudi, da je patos nujen in tudi odvečen. Ljubezen je večna in minljiva. Ne sumimo niti v iskrenost osebnih izpovedi, vendar jim niti ne verjamemo. Vse se relativizira in vse je res, ko gre za ljubezen – to je pa sporočilo, kolikor lahko govorimo o izluščeni sporočilnosti ali sploh potrebi po njej. Tudi nekje na odru zapisane besede so bolj skica, ki lahko vsak čas izgine, tako kot sama gledališka predstava, tako kot vsak pogovor … izzveni, a pusti sledi.

Ti pogovori niso in ne morejo biti intimni, nasprotno, tematsko in kontekstualno se širijo čez planjave in daljave Balkana in še malce dlje, pojmovanje ljubezni transponirajo »nekam drugam«, v metafizično, onkraj osebnostne psihologije. Problematika se presenetljivo povnanji, preskoči na raven mita, mita, ki nam je intuitivno znan, četudi se ga ne spomnimo, je čutno ponotranjen v našem telesu. A tovrsten premik fokusa z Jaza in njegovih ljubezenskih kompleksov na neko širšo perspektivo še ne pomeni, da ti ne bodo izbruhnili na nekem drugem koncu, med tkanjem povezav z gledalcem.

Koncept ljubezni se tako razpira v svoji mnogostranskosti in mnogoterosti, še najmanj pa univerzalnosti (če ga kaj »univerzalizira«, je to izrazita skupinskost izvajanja) – zares univerzalna je le njegova notranja pluralnost, zares bistvena pa njegova rizomskost.

Iz režima (de)mitizacije se tako prosto sprehodimo do polja povsem zasebnega in obratno. Med potepi po teh (stran)poteh smo si na jasnem, da je ljubezen tako zelo skupnostno kot tudi izjemno zasebno vprašanje; z drugimi besedami: nastavki, ki jo artikulirajo kot političnoemancipatorno vprašanje, niso didaktično vsiljivo izjavljalni, temveč so vpeti v samo konfiguracijo zasnove in razviti na način, da učinkujejo.

Postavitev, gibalni režim in režim igre so skoraj radikalno enostavni, ta enostavnost pa zagotavlja jasnost izjavljanja oziroma učinkovito fokusiranje na bistveno kvaliteto zamisli (izvedbe): ljubezen kot koncept premišljujemo in čustveno premlevamo sproti, potopljeni v posebno vzdušje imamo dovolj časa in prostora za poglobitev, za lastne projekcije, ki pretočno resonirajo z odrsko kompozicijo; in, nič manj pomembno, tudi z muziko, ki, po zaslugi natančnosti in prefinjenosti izvedbe, pravzaprav naredi odloč(il)ne dramaturške reze ali, bolje, brezšivne spoje med posamičnimi fragmenti.

Morda edino spekulativno vprašanje je vprašanje strategije giba v tistih delih, ki na pantomimski ali ponazarjajoč način abstrahirajo zgodbo (enkrat s humornim odmikom, drugič pa s smrtno resnim pridihom). Ne zato, ker bi bilo s tovrstnim pristopom kaj »narobe« (ilustrativnost ni a priori nekaj slabega), temveč ker se v sami obliki gibanja oddaljuje od epskosti zasnove (epskosti, ki jo čutimo kot dominantno), kar vpliva na doslednost upodobitve. Domnevam, da bi izostritev epike v koreografiji (redukcija, striktnost) izboljšala konsistentnost celote, sploh ker improvizacijski elementi že zagotavljajo dinamični kontrast z občasnim sproščanjem napetosti skupinske dinamike.

Pogovori o ljubezni niso umetniško delo, ki ti da misliti, temveč avtorska gesta, ki ti da čutiti: čista ljubezen je razpeta med aksiomoma »ne smeš ljubiti kogar koli na tem svetu« in »ljubiti je treba brezpogojno, vsakogar, kogar koli«.

 

To je prostodostopen članek. Delovanje bloga performans.si lahko podprete s poljubnim prispevkom prek povezave PayPal. Hvala!