Letošnje 62. Sterijino pozorje, še vedno ključni gledališki festival področja ex-YU, je zaznamovala mešanica velikih formatov, ki ponavadi ne prestopajo mej pričakovanega, in sicer pogosto zanimivejših, manj konvencionalnih uprizoritev. Izpostavljam tri, ki so si v večji ali manjši meri upale eksperimentirati z gledališkimi kanoni.

 

Za kaj bi dali svoje življenje? /Za šta biste dali svoj život?/ je predstava z decentralizirano prostorsko postavitvijo, ki na relacijski ravni rahlja dualizem gledalec-igralec. Naslovno vprašanje predeluje skozi uprizarjanje fragmentov iz življenj vrste znanih osebnosti, ki so bodisi umrle za svobodo v bližnji in daljni preteklosti bodisi si zanjo prizadevajo, nekatere pa so se žrtvovale med zagovarjanjem konservativnih idej. Igra večinoma poteka na po prostoru razpršenih platformah, okoli katerih so stoli, obrnjeni enkrat sem, drugič tja; pogledi občinstva (ki sedi na odru) tako niso izhodiščno usmerjeni v skladu z dominantnim standardom.

 

Učinek predrugačenja pozicije publike in približevanja telesom izvajalcev je predvsem močnejša povezava s pripovednim tokom. Poudarjena pripoved sama po sebi najbrž ne bi bila moteča, če bi ne bilo balasta patosa dramskega govora, ki ves čas vleče “nazaj v gledališče”. To v kombinaciji z izhodiščno konstelacijo vseh prisotnih teles pušča vtis zmedenosti.

 

Kljub trku logik izjavljanja, gledanja in poslušanja je na voljo dovolj časa in prostora za kontemplacijo zadane teme. Tako sestavljam mrežo pomenov iz segmentov biografij nekega sodobnega “terorista”, japonskega kamikaze, Milke Bosnić, Bora Vukmirovića in Ramiza Sadikuja, Iva Lole Ribarja, Josepha Goebbelsa, Jana Palacha, Mohameda Bouazizija, Giordana Bruna, Svetozarja Markovića, Antonina Aratauda, Marlene Dietrich, Hannah Arendt, Bika, Edwarda Snowdena, Andersa Breivika, Emme Goldman, treh delavcev v černobilski elektrarni, ki so preprečili še mnogo večjo nesrečo, in drugih izbranih osebnosti.

 

Revolucija (vsakdanjega življenja) – ki je neka rdeča nit posamičnih usod – se ne more izogniti niti revolucioniranju smrti. Vsiljeno uničenje življenja, vse te “vrnitve v nič” sprožijo temeljno vprašanje eksistence, ko je svoboda iz teh ali onih razlogov pod vprašajem. In svoboda je vedno pod vprašajem, poudarek pa je na njeni subjektivni razsežnosti: kako jo sami soustvarjamo ali pač ne.

 

V enem izmed prizorov na eni strani prostora govori Svetozar Marković: “Ne dušite ne mene ne sebe, mesta je dovolj za vse nas … Država je človekova temnica.” Nasproti stoji skupina navijačev, ki poje kultno pesem Vidovdan. Tovrstne preproste jukstapozicije vnašajo dragocene odmerke performativnega, ki izvajanje občasno potegne iz spon gledališkega formata.

 

V javnem pogovoru je sodelovala večina mladega ansambla, igralke in igralci prihajajo iz BiH in Srbije. Avtor in režiser Haris Pašović je ugotovil, da zanje ni več tako imenovanega skupnega kulturnega prostora, saj so bili rojeni po zadnji vojni na področju Jugoslavije. Posebej je izpostavil brezperspektivnost diplomiranih igralk in igralcev, ki za preživetje pogosto opravljajo ponižujoča dela. Tudi ta predstava je nastala v težkih produkcijskih pogojih. Igralec in predsednik žirije Sterijevega pozorja Miki Manojlović je iz občinstva kritiziral aktualne družbene pogoje, mladim pa predlagal stalni pritisk na institucije ter predvsem samoiniciativnost: “Dobre čase sem zase ustvaril sam.”

 

Nova doba /Novo doba/ je uprizoritev duha časa, v katerem živimo. Pet izvajalcev nam pričara like tajkuna, premožne poslovne ženske, mlade ženske na začetku kariere, univerzitetne profesorice, nekdanjega profesorja, ki dela v knjigarni, in mladega povzpetnika, ki mu nič ni sveto. V prepletu situacij se izkaže, da so njihovi odnosi reducirani na gole odnose moči, pri čemer pogosto na površje splavajo mačizem, seksizem in nasilje. V ozadju so vojna devetdeseta, na katera se navezuje psihološko breme sodobne negotovosti. Za predstavo, ki bi se lahko prelevila v film, so značilni nevsiljivi, a zgovorni prehodi med prizori.

 

Avtor besedila Vuk Bošković pravi, da liki nimajo imen, da bi bila zadeva čim splošnejša. Igralci in igralke so besedilo reducirali med procesom ustvarjanja predstave. “Ne vem, od kod sem prišel, niti ne vem, kam grem” je fraza, s katero igralka Mirjana Karanović opisuje bistvo časa, v katerem živimo, in o katerem govori predstava. Na okrogli mizi po predstavi se je obregnila še ob navidezno enakost med moškimi in ženskami ter opisala izkušnjo skupinske igre, osvobojene straha pred ogroženostjo, v kateri med drugimi sodeluje tudi njen študent Slaven Došlo.

 

Dokaz, da je manj lahko veliko več, je North Force, predstava o istoimenski frakciji navijačev beograjske Crvene zvezde v režiji Uroša Novovića in na podlagi teksta Milene Bogavac. Umeščena je bila v redni programski sklop Pozorje mladih.

 

Oder je bilo sončno dvorišče Kulturnega centra Novega Sada. Skupina razigranih študentov, fantov in ene punce, me prepričljivo poveže z evforično-depresivnim vzdušjem, ki je značilno za mlade “z margine”. Tisti, ki jih s pozicij moči imenujejo huligani, so to pravzaprav sami, saj oznaka “huliganstvo” le prikriva sodobno manifestacijo razrednega boja. Tega se North Force še kako zaveda. Navijaška trash estetika in izključevalna poetika sta del strategije preživetja. Vnašanje elementov spektakla v vsakdan je tudi način soočanja z depresijo, ki izhaja iz slabih življenjskih pogojev.

 

Seznanjanje gledalca s temi dejstvi je povsem indirektno, brez kančka patetike. Izjavljanje se povsem drži prepričljive aluzije na readymade. Ničesar ni, kar bi uprizoritev relativiziralo oziroma jo iztirilo iz očitno uprizoritvenega modusa. A ravno to je, paradoksno, ključ njenega performativnega učinka. Priče smo namreč udejanjenju situacij, vključno z nujnim smrtnim izidom na koncu, in dejstvo, da so te situacije zaigrane, ne zmanjšuje njihove intenzitete niti jim ne odteguje avtentičnosti. V ozadju realizacije tega izziva so vidne sledi bogatih eksperimentalnih izkušenj Ljubiše Ristića, ki je umetniški svetovalec igralskemu ansamblu.

 

Za razliko od Za kaj bi dali svoje življenje? in Nove dobe, ki kvečjemu “zastavljata vprašanja” in tako po svoje afirmirata nevtralno umetniško držo, predstava North Force odraža neko drugo ambicijo. Odgovore na vprašanja, ki jih niti ne zastavlja, saj izhaja iz prepričanja, da so nam jasna, poda v sami – zelo konkretni – gesti, v intenzivni, pristni, potentni akciji, ki je le na prvi pogled videti kot dokument nekega lokalnega pojava. V resnici gre za meta-dokument, ki se iz gledališkega okvira izvija v zametek upora – ne da bi se pri tem zavil v kakršnokoli estetiko; in ravno to je njegova najpomembnejša kvaliteta.

 

…………………

Sterijino pozorje 2017.
Haris Pašović in ansambl: Za šta biste dali svoj život. Režija: Haris Pašović. Srpsko narodno pozrište, Novi Sad, 28. maj 2017.
Vuk Bošković: Novo doba. Koncept in režija: Dino Mustafić. Novosadsko pozorište, 29. maj 2017.
Milena Bogavac: North Force. Režija: Uroš Novović. Kulturni centar Novog Sada, 31. maj 2017.

Članek je objavil Radio Študent.

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s poljubnim prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.