Predstava Aleksandra Zec obravnava (niti ne ravno razvpit) primer umora dvanajstletne deklice napačne nacionalnosti, ki se je znašla na napačnem kraju ob napačnem času. Zgodilo se je v Zagrebu leta 1991.
Režija Oliverja Frljića temelji na odločitvi, da v čustveno zahtevno odrsko situacijo vplete občinstvo. Leta 2016 sem na Reki gledal izvedbo v okviru Trilogije o hrvaškem fašizmu (Abonma Piranski zaliv SMG Ljubljana in HNK Reka), v kateri predstava odlično korespondira z drugima dvema:
Oblast se menjava, država ostaja ista.
Material za film Nebojše Slijepčevića Srbenka iz leta 2018 je nastajal pretežno na vajah za predstavo Aleksandra Zec. Gledali smo ga v Slovenski kinoteki v okviru Retrospektive Jesenske filmske šole 2019.
Nepretenciozen vpogled v kompleksen gledališki proces priprave predstave se izkaže za izjemno pomembno filmsko stvaritev. Po eni strani zaradi dragocene dokumentarne razsežnosti, po drugi pa zaradi subtilne avtorske geste, ki se »zgodi« oziroma zaokroži na samem koncu filma: odhod dekleta Nine – ki simbolično in tudi zares uteleša neko manjšinskost – z gledališke vaje je odhod na prosto v najširšem pomenu besede, je odhod v tvegano, njena hoja po hodniku gledališča in nato navzgor po ulici med parkiranimi avtomobili in mimoidočimi je tako rekoč »idealna« slika današnjega trenutka;
slika ali, bolje, fotokopija časa neenakosti med navidezno vladavino enakosti (tako imenovane demokracije). Nina, letnik 1991, odhaja z vaje naprej v stvarnost, v kateri še kako šteje, kdo je Srb in kdo Hrvat. Dekle zapušča varno zavetje prostora umetnosti in gre ven, na ulico, a ta ulica ni več del Mesta (kot organizma družbenega življenja za vse), temveč neka praznina, bojno polje, izpraznjeno mesto socializacije, puščava za treniranje strategij preživetja. To je naša črnovalovska ulica petdeset let pozneje.
Ko Nina postopoma izgineva v kadru izginevajo pred nami še zadnji zastavki modernističnega progresa, ostajajo le njegove lupine (za nami je gledališka stavba/institucija, pred nami pa značilna prometna ulica nekega sodobnega mesta). Gibanje kamere/snemalca, dekleta in nas gledalcev v tej mizansceni je premikanje v generično negotovost.
Srbenka je filmska beležka nekega gledališkega postopka, ki gledalcu pušča obilo prostora za kontemplacijo. Tak pristop hkrati odpira prostor za sprotno premišljevanje zahtevne tematike in omogoča nevsiljivost opisane avtorske (režijske) geste.
…………………
Srbenka. Režija in scenarij: Nebojša Slijepčević. Hrvaška, 2018, DCP, 16:9, barvni, 72’. Slovenska kinoteka, 7. nov. 2019.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal