Odločitev govoriti v koloniziranem prostoru je nuja, ki omogoča, spodbuja in vzpostavlja intervencijo, ki lahko povzroči konflikt tam, kjer je sicer prepovedan oziroma strukturno onemogočen. To je po Jacquesu Rancièru drugo ime za politiko – politiko emancipacije.

 

Pri emancipaciji gre za specifično štetje (nevštetih) oziroma za zavrnitev logike štetja. Gre za uresničevanje novega, “nemogočega” načina štetja. Resnična politika emancipacije kot politika radikalne enakosti, kjer je enakost predpostavka, in ne cilj, si “ne postavlja za cilj popraviti ‘računsko napako’, torej všteti nevštete, izključene, spremeniti jih v ‘normalni’ del skupnosti. Golo dejstvo, da se nevšteti javno pokažejo, da postanejo vidni, da javno zatrdijo svoj obstoj, razglasijo: ‘Obstajamo’, ima za posledico subvertiranje razredne, spolne, nacionalne, rasne, religiozne itn. skupnostne identitete, v zadnji instanci razvezo družbene vezi” (Šumič-Riha).

 

Za emancipatorno politiko je tako ključno vprašanje, kako politizirati nevšteto, izključeno, kako izumiti politično ime za brezimno. Ne gre za Drugega, gre za Istega.

 

Tako imenovano upravljanje migracij, ki trenutno kulminira v čedalje radikalnejši militarizaciji tako imenovane prebežniške krize, je očitno izvajanje štetja, ki vnaprej izključene identificira in legalizira kot izjemo, kot Druge, pravzaprav kot rasno kategorijo, ki omogoča/perpetuira rasizem obstoječega.

 

Begunci in begunke pred vojno so v dominantnem diskurzu predvsem številke, kvote, plusi in minusi (“priliv” in “odliv” tujcev). V države vstopajo in iz njih izstopajo kot paketi v kontingentih blaga, kot bi bili naloženi v kargo zabojnike – so subjekti, ki se jih, v administrativnem procesu identifikacije, algoritemsko obravnava kot objekte, s katerimi se ravna na poseben način, ne pazljiveje, temveč kvečjemu kot bi bili nevarni.

 

Vendar se moč življenja upira moči smrti in tako vnaša motnjo v nekrokapitalistično agendo. Upori beguncev in begunk se kažejo različno, od množičnih fizičnih zahtev po svobodi gibanja (premagovanje in uničenje fizičnih ovir, glasne zahteve “Hočemo iti naprej!”) do zavrnitve ali sabotiranja običajnega postopka identificiranja, ki vdira v zasebnost in osebno integriteto (prstni odtisi, fotografiranje ipd.). S tem migranti in migrantke pošiljajo jasno sporočilo, da ne sprejemajo logike objektivacije/poblagovljenja.

 

V luči komodifikacije ljudi, ki bežijo pred vojno oziroma se želijo prosto premikati po planetu, je dobro vnovič spomniti, da je politika emancipacije predvsem zadeva subjektov oziroma načinov subjektivacije. Vsaka subjektivacija je v bistvu dezidentifikacija ali deklasifikacija oziroma po Rancièru “iztrganje naravnosti mesta, konstrukcija prostora za subjekt, kjer je lahko vštet kdor koli, ker je to prostor za štetje nevštetih, za vzpostavitev razmerja med imeti delež in ne imeti deleža” (Rancière, Nerazumevanje). Politična subjektivacija tako na novo razdeli izkustveno polje, ki je vsakomur podeljevalo njegovo identiteto, mesto in delež.

 

Emancipacija je tako proces subjektivacije par excellence, proces formiranja enega, ki ni v relaciji samo do sebstva, temveč tudi sebstva v odnosu do drugih. Proces subjektivacije je vse prej kot konstruiranje identitete ali identifikacije, križanje identitet, ki se nanaša na križanje imen: imen, ki povezujejo oznake skupin in razredov z imeni ne-skupin in ne-razredov, obstoječe z neobstoječim oziroma s še-ne-obstoječim (prim. Rancière, Politics). To je vedno nemogoča identifikacija, identifikacija, ki je tisti, ki jo izrekajo, ne morejo dejansko utelesiti. Hkrati ne gre za to, da prenehamo biti, kar smo, temveč za to, da vzpostavimo določen odmik od označevalcev, ki se na nas prilepijo, si jih prilepimo sami, oziroma nam jih prilepijo. Šele tako lahko proizvedemo učinek enakosti kogar koli s komer koli.

 

Politični subjekt se tako pojavi v razpoki med dvema identitetama – tisti, ki se ji odrekamo, in tisti, ki si jo simbolično nadenemo. Ne prva ne druga nista povsem “naši”. Šele v tej razpoki, ki omogoča vzpostavitev političnega subjekta, lahko govorimo o specifični kreativnosti, ki se performira kot politična umetnost – umetnost, ki ni zamejena z lastno reprezentacijo, saj gre tu namesto reprezentacije za prezenco (ideje, ne nujno telesa), za ustvarjalni proces. Odpade nuja po reprezentaciji, ki jo legitimira neka višja instanca, od zgoraj, ki naj bi omogočila posredovanje umetnosti množicam, trgu, (umetnostni) zgodovini itn.

 

*

 

Umetnost, znanost, filozofija, sociologija itd. so termini, ki določajo neka polja, a ta polja so strukturno ločena, med njimi so dejanske, strukturirane in kanonizirane pregrade. Vprašanje je, ali sprejmemo in podpremo ali zavrnemo agendo delitve na polja. Kritična umetnina, kot ustvarjalno dejanje na presečišču misli in čutnega, kot misel-praksa, se ne ujema v prevladujoče postopke ločevanja.

 

Ustvarjalni proces v svojem bistvu vedno vključuje znanost in filozofijo. Namesto skrbi za umetno premostitev med ekskluzivnimi polji v želji, da bi dosegli intermedialnost ali interdisciplinarnost, omogoča praksa vključevalnega pristopa specifičen eksperiment kot osnovo za emancipatorno raziskovanje ali, s terminom Colectivo Situaciones, militantno raziskovanje, ki “ne deluje ne iz svojega lastnega nabora znanj o svetu niti iz domneve, kakšne naj bi reči bile. Nasprotno, za raziskovalce-militante je najpomembnejši ta težki pogoj: ostati zvest svoji ‘nevednosti’. V tem smislu gre za avtentično antipedagogijo – kot si jo je želel Joseph Jacotot” (Colectivo).

 

/Colectivo Situaciones se nanašajo na Rancièrovega Nevednega učitelja. Pet lekcij o intelektualni emancipaciji. Za Jacotota temeljijo vse pedagogije na “razlagi” nečesa, ki jo podaja nekdo s superiorno inteligenco in tako predvsem proizvaja “otroke razlage”. Nevedni_a učitelj_ica, v nasprotju s tem, uči ne da bi razlagal_a. Uči lahko tisto, česar ne ve, ker organizira svoja izkustva v skladu z radikalno drugačnim načelom: načelom enakosti inteligenc./

 

Protagonistke militantnega raziskovanja so tako zmožne proizvesti in aplicirati znanje onkraj dominantnega znanstvenega in tudi umetnostnega sistema. Skozi produkcijo znanja izražajo upor zoper obstoječe nadrejenosti, še pomembneje pa je, da afirmirajo odnos do raziskovanja brez omejitve na zahteve posamičnih disciplin. Takšen pristop dejansko (že v sebi) odpravi vsiljeni pomen identifikacije znanja s sredstvi znanstvene in umetnostne klasifikacije. Relativizacija identifikacije je v resnici posledica “iskanja vznikajočih sledi nove sociabilnosti v (družbenih) praksah” (Colectivo).

 

Kompleks umetnost+znanost+filozofija v praksah, temelječih na skupnem – na specifični sociabilnosti –, vznika v vmesnih prostorih, med disciplinami in kategorijami, kot nakazuje militantnoraziskovalni pristop. Te prakse so lahko ustanovljene in zgrajene zunaj kanoniziranih teles, metod in institucij. Skupno je inherentno osebnemu (subjektivacija!) angažmaju protagonista_ke v družbenem prostoru, ki pa ni le umetnik_ca, filozof_inja ali znanstvenik_ca, in hkrati samem prostoru socializacije: “militantno raziskovanje si prizadeva za delo pod alternativnimi pogoji, ki jih soustvarja sam kolektiv” (Colectivo). Na takšen način se ne zoperstavlja običajni akademski produkciji niti je ne ignorira.

 

Zavrnitev pravil predstavniškega sistema, ki upravlja tudi produkcijo znanosti, umetnosti in filozofije kot kanoniziranih disciplin, je tako odgovor na stanje neenakosti, ki ga te discipline vztrajno reproducirajo (skozi šolo in druge ideološke aparate države). Razvijati pogoj ne-ἀρχή je ključna emancipatorna gesta nasprotovanja in preseganja delitve na discipline kot nosilke vaj iz oblastništva njihovih upravljavcev in podpornikov.

 

Na tej točki je nujno priklicati ključni Rancièrov koncept: tisti umetniki_ce-znanstveniki_ce-filozofi_nje, ki so navzoči_e tam, kjer za njih ni predvideno mesto, in tisti, ki vnašajo kaos v striktno hierarhični red s tem, da zavračajo njegova pravila, posledično vpeljujejo škandal v družbeni red neenakosti – red, ki naj bi bil samoumeven in dojet kot nespremenljiv –, škandal mišljenja in demokracije. Škandal demokracije je ravno izjavljanje, da demokracija ne more biti nič drugega kot odsotnost vsake vladavine.

 

Zavrnitev polj kot podpornih mehanizmov (struktur) vladanja je s tega stališča zavrnitev vladavine kot take. Moč, ki to izvaja, je politična moč – moč tistih, ki nimajo naravne, samoumevne upravičenosti, da vladajo tistim, ki nimajo naravne, samoumevne upravičenosti, da so vladani.

 

Odprava polj je na diskurzivni ravni vpisana v emancipatorno stanje. Je ultimativno izhodišče dezidentifikacije specializiranega/profesionalnega umetnika, filozofa in znanstvenika ter njegovega občinstva, ki domnevno potrebuje razlage. To stanje, nasprotno mitu o petnajstminutni slavi za vsakogar, omogoča vsakomur, da vstopi, prispeva in se vključi v skupno (umetnosti-znanosti-filozofije). Domnevna “presežnost” umetnosti v povezavi z znanostjo in filozofijo je tako povsem irelevantna.

 

*

 

Skupina FEMEN je izvedla performans z roba umetnosti, z roba estetskega režima (na ravni geste radikalnejši, kot je to bila v Sloveniji sorazmerno razvpita akcija Goreči križ) – v obliki minimalističnega, preprostega žaganja monumentalnih križev z razpeli, postavljenih na javnem kraju, na osrednjem trgu v Kijevu. Dejanje so 17. avgusta 2012 izvedle Ina Ševčenko in še dve aktivistki skupine. Performans je izzval različne odzive, sprožena je bila tudi kriminalistična preiskava zoper domnevno huliganstvo. FEMEN trdi, da so posebne enote ministrstva za notranje zadeve takoj za akcijo vzpostavile blokado njihovega štaba v Kijevu.

 

Protagonistke akcije so odmislile posledice, ki jih bo njihova akcija pustila na tako imenovani kulturni dediščini, in se lotile odkrito “agresivnega”, “vandalskega” dejanja, tako z vizualnega kot zvočnega vidika (napol golo žensko telo, motorna žaga, glasnost stroja).

 

Protest proti klerikalizaciji družbe na lokalni ravni (Ukrajina) je zlahka prenosljiv na transnacionalno raven, saj naslavlja širok spekter nasilja, ki ga prakticirajo elite klerofašizma (in korporativizma, nepotizma, mačizma, seksizma). Samo dejanje oziroma direktna akcija javnega rezanja impotentnih falusnih simbolov, ki jih lahko zagledamo v simboliki križa, predstavlja osvoboditev in situ, predvsem osvoboditev protagonistk akcije, ki izražajo, artikulirajo in osvobajajo svojo jezo, izhajajočo iz sodobnih oblik zatiranja žensk (in Drugega, queer osebe, čudaka, neprilagojene, črnca, Arabke) oziroma kapitalističnega patriarhata (zatiranja in izkoriščanja ljudstva pod krinko nacionalnega, verskega, korporativnega, šovinističnega interesa).

 

Performativno dejanje FEMEN je tisti moment osvobojenega govora – s telesom, zvokom, glasom, gibom –, ki omogoča/udejanja politično emancipacijo tukaj in zdaj. Če pri tem upoštevamo, da je šlo za akcijo v podporo aktivistični skupini Pussy Riot, ki je potekala v času sojenja tej skupini na moskovskem sodišču, ima performans tudi razsežnost solidarnosti.

 

Če gre v tem primeru za umetnost, je ta umetnost predrugačena. Umetnost-upor je dejanje, nastalo iz nuje, kot reakcija na neke specifične zatiralske razmere. Dejanje žaganja križa predvsem uveljavlja simbolično odpravo hierarhije, ki jo ta simbol tako dobro ponazarja. Vstop FEMEN na teritorij prepovedanega (uničenje križa/razpela) lahko razumemo kot prestop iz arta v metaart.

 

Z akcijo In Gay We Trust! (RT), ki jo je skupina izvedla nekaj mesecev za tem na vatikanskem trgu svetega Petra, pa je bila zgolj potrjena osvobajajoča moč uporniškega dejanja. Boga je v frazi In God We Trust zamenjal Gay, s to minimalno potezo je bil odpravljen in relativiziran ultimativni simbol avtoritarnosti, hierarhije in seksizma. Hierarhije, vpisane v jeziku, so bile odpravljene s pomočjo jezika. Govor je bil slišan.

 

Kljub temu, da je bil že dan za kijevsko akcijo namesto odžaganega postavljen nov križ, je ostalo močno performativno sporočilo; enako velja za vatikanski protest napol golih teles, opremljenih s provokativnimi napisi. Bog je bil (simbolično) zrušen, zanikan, odpravljen – trenutek opolnomočenja je bil performiran, da bi proizvedel stvarni učinek protesta.

 

Kritična umetnica je odmislila umetnost – tako smo (mi) dojeli njeno dejanje – in se udejanjila v lastnem, izrazito telesnem uporu proti hierarhijam. Queerovski moment njenega “prekrška” je vzniknil na duhovitem poigravanju s simboli in pomeni, z lastnim telesom, in zahvaljujoč aktivističnem pogumu. Telesno “čudaštvo” je bilo razgaljeno in izpostavljeno pogledom, da bi ubranilo svoj obstoj. Poistovetenje protagonistk s homoseksualnostjo je bil nujni moment dezidentifikacije – relativizacije in predrugačenja pomenov, identitet, odnosov, stereotipov in same spolnosti – v službi politične emancipacije.

 

*

 

K umetnosti govorjenja, kjer je to prepovedano, v/čez prepoved, čez svetost pravil in legalizmov, onkraj vladavine izbranih, ki jih nismo izb(i)rali – dezidentifikacija je svojevrstno ponotranjenje prizadevanja za te cilje. Biti zmožen relativizirati lastne identitete, jih razumeti in čutiti kot upogljive, fluidne in spremenljive ter vstopati v interakcije z neskončno razvejanimi manifestacijami identitet v skupnem je (performativni) izziv, ki zelo verjetno obračuna s policijskim redom obstoječega, na način, da ga radikalno relativizira.

 

/”Policija” je tu razumljena kot dejavnik, ki določa razporeditev načinov delovanja, bivanja in govorjenja ter skrbi, da so telesa umeščena na določena mesta in so jim dodeljene specifične naloge, v skladu z njihovimi imeni in funkcijami. Policijski red, kot ga koncipira Rancière, je red vidnega in izgovorljivega, ki skrbi za (ne)vidnost posamezne dejavnosti in odloča, ali bo beseda slišana kot razumljiv govor ali kot nerazumljiv hrup./

 

Čez bodečo žico se tako prebijamo med nemogočim poistovetenjem z begunci_kami, ob hkratnem zavračanju izjemnosti statusa begunke_ca, s čimer namesto reproduciranja policijskega redu vzpostavljamo politiko. Politiko kot možnost nemogočega (prim. Zdravković), kot radikalen prelom, ki ga ustvari, striktno povedano, nemogoč dogodek, ko si tisti, ki naj ne bi govorili nelegitimno, prisvojijo besedo (Rancière, Nerazumevanje).

 

Začetek politike je nujno zaznamovan z dejanjem govorjenja. Dejanje govorjenja vzpostavlja specifično koreografijo telesa – in ni zgolj lingvistično, temveč tudi akcijsko kompleksno. Govoreča telesa odpravljajo ograje policijskega redu na nesluteno raznolike načine in s tem kljubujejo identitarnem terorju.

 

 

…………………

Literatura

Colectivo Situaciones. On the Researcher-Militant. 2003, 1–2.

FEMEN. https://en.wikipedia.org/wiki/FEMEN, dostop 3. 1. 2020.

Rancière, Jacques. Politics, Identification, and Subjectivization. V: John Rajchman (ur.). Identity in Question. Routledge, 1995, 67.

Rancière, Jacques. Nerazumevanje. Založba ZRC, 2005, 51, 45.

Rancière, Jacques. Nevedni učitelj. En-knap, 2005.

RT. Femen stages topless gay rights protest in Vatican. 14. 1. 2013, dostop 3. 1. 2020.

Šumič-Riha, Jelica. Drugost v politiki, drugost v psihoanalizi. Filozofski vestnik, 26/3, 2005, 33–34.

Zdravković, Lana. Misliti nemogoče. ČKZ, 42/257, 2014, 53–66.

V besedilu so uporabljeni prilagojeni deli treh prispevkov:

Kitch. Onkraj štetja. Maska, 29/165-168, 2014, 108–112;

Nenad Jelesijević. Toward Disidentification. Entering the Common In-between Art, Philosophy and Science. Otvoritveno predavanje, Balkan Express Meeting on Trans-sectoral Co-operation in the Balkans, organizirali Bunker, Flanders Arts Institute in AltArt Foundation, Red House Centre for Culture and Debate, Sofija, 15. 10. 2014. / 40. mednarodni kolokvij Slovenskega društva za estetiko Presežna umetnost: umetnost – znanost – filozofija, MSUM, Ljubljana, 10.–13. 10. 2012.

Nenad Jelesijević. Kritika obstoječega skozi umetnost. Gostujoče predavanje pri predmetu Kritična teorija kulture, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 19. 3. 2015.

Besedilo je prvič predstavljeno na simpoziju Migracije – begunci – avantgarda 21. stoletja, ki ga je organiziral Zavod Projekt Atol v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI, 10.–11. 12. 2015). Članek je objavljen v zborniku z istim naslovom, ki sta ga uredila Marko Peljhan in Barbara Hribar (Zavod Projekt Atol, 2015).

To je prostodostopen članek. Performans.si lahko podprete s prostovoljnim prispevkom prek PayPal ali pa pišite na info@performans.si za dogovor o nakazilu. Hvala.