Zanimivost zasnove predstave Déjà vu je, da ne vsebuje govorjenja, čeprav je rezultat študijа na smeri Oblike govora na AGRFT. Trio nastopajočih ne spregovori verbalno, tudi z glasom varčuje, izraža se raje z gibom. Gibanje pa povzroča vrsto specifičnih zvokov, od zvoka pisanja s kredo, padanja telesa na tla, škripanja parketa in izdihovanja zraka do radijskega šuma. Zvočna paleta odraža ritmiko posameznih dialoških in monoloških gest. A vmesna tišina je glasna.
Ritem izvajanja zakoliči vzdušje odtujenosti, ki kaže na nerazrešljivost kot paradigmo stvarnosti, eksistenčnega krča; medsebojna komunikacija treh likov ne prinaša občutnega premika, temveč le podčrtava rutino, življenjski potencial, nakazan tudi z animalnimi elementi (maske v obliki glav živali) pa kvečjemu visi na nitki. Vtis je, da nas predstava sooča z izzivom padca, sesutosti vase, patološke depresije z izpušnimi ventili, s humornimi odtenki pa morda tudi nakazuje možnost iskanja izhodov.
Nemost podčrta iz, tako je slutiti, osebne stiske izhajajoče besedilo Petre Radoje (“I lost everything /…/ Silencio”), zapisano na začetku in zvočno reproducirano na koncu. Intimnost teksta in prostora (soba salon se odpira navzven, prisotne posrka vase, a jih hkrati distancira) soustvarjata atmosfersko mešanico, ki meji na magični realizem in je po svoje protislovna – zaradi napetosti med izrazito protokolarnostjo skoraj mehanskega gibanja in strahom pred ekscesom (prekoračenje dovoljenega se morda želi izraziteje realizirati, pojavlja se pa v zelo kontroliranih odmerkih). Četrti lik je torzo lutke, ki ves čas vzdržuje pomensko distanco in v tem protislovju nedvomno napotuje na psihološko razsežnost zarisanih medčloveških razmerij, osebnih frustracij in potencialov.
V prispevku Zev, ki zamaje institucijo: Nemi lik v utopiji performansa (Amfiteater, letn. 4, št. 2, 2016, str. 36–49) me je fenomen nemega lika zanimal kot dejavnik, ki lahko vpliva na odpiranje prostora, v katerem se utišani glasovi slišijo (ne pa ne kot morebitna odrska reprezentacija izključenih). Déjà vu med poigravanjem z nemostjo odpira kontemplativni prostor za vprašanje, ki je zastavljeno v napovedi predstave: ali lahko presežemo občutek lastne ujetosti? V slogovnem smislu spominja na značilno modernistične uprizoritve, v formalnem na oris, nekaj med dokončanim in nedokončanim, razcep in vmesnost, ki na ravni izjavljanja odražata zatrtost želje po svobodi, ki pa je prav gotovo nekje izza, pod, nad, v (tišini).
…………………
Déjà vu. Koncept, režija, izvedba: Mišo Mićić, Sara Lucu, Petra Radoja. Svetovalec za režijo, scenografijo in oblikovanje svetlobe: Nenad Jelesijević. AGRFT, 3. apr. 2019.
Besedilo je objavljeno v Gledališkem listu AGRFT 2018/19 (letn. 6, št. 2, str. 37).
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal